V zdravstvu bi ukinili dopolnilno zavarovanje, v sociali pa uvedli

Nočna mora kandidata za finančnega ministra Dušana Mramorja: Je prebral koalicijski sporazum? Delu ne odgovarja.

Objavljeno
05. september 2014 18.47
Dušan Mramor, dekan in redni profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani 17.septembra 2013.
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Ljubljana – Ministri, ki jih bo postavil premier Miro Cerar za izpolnitev ciljev koalicijskega sporazuma, trenutno največ povedo o resnosti mandatarjevih namenov in možnostih za uspeh. Ob primerjanju ciljev in imen vidimo, da gre za protislovja in neuresničljive absurde. Enega izmed njih najdemo v stični točki zdravstva in sociale.

Glavna točka reforme zdravstva je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Cilj je naravnan v dobro ljudi, da se ne bi denar, zbran za zdravljenje, čezmerno porabljal za druge namene. Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je zato nekakšen družbeni konsenz preteklih let. Dejstvo namreč je, da zasebne zavarovalnice Vzajemna, Adriatic Slovenica in Triglav za svoje lastne stroške porabijo od 10 do 15 odstotkov denarja, zbranega za zdravljenje, javna ZZZS pa le dva odstotka. Poleg tega si njihovi lastniki dobiček po novem lahko spravijo v svoje žepe, čeprav gre za denar, ki ga zbiramo za zdravljenje.

Dopolnilno zavarovanje, v katerem na leto zberemo 450 milijonov evrov, je postalo cokla razvoja celotnega zdravstva tudi iz drugih razlogov. Zgolj deklarativno je prostovoljno, v resnici pa obvezno, saj so doplačila v zdravstvu že tako visoka, da brez zavarovanj zanje marsikdo sploh ne bi mogel več k zdravniku. Po drugi strani bolniki kljub dvema zavarovanjema ne morejo več do zdravnika. Z dopolnilnim zavarovanjem zbrani denar je namreč »vezan« na določene storitve v javni blagajni in ga je nemogoče prosto razporediti tja, kjer bi bil najbolj nujen. Kljub dvojnemu zavarovanju bolniki tako ostajajo pred vrati ordinacij v predolgih čakalnih vrstah. In kljub dvojnemu zavarovanju si številni bolniki zdravnika plačajo iz žepa. Celoten sistem je torej treba spremeniti. Kako, koalicija ni zapisala.

Nasprotni smeri

Na zdravstvu bližnjem področju, v sociali, pa najdemo v koalicijskem sporazumu prav nasproten namen. Tam je predvideno sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi jo morali po zgledu razvite Evrope nujno uvesti. Toda v osnutku tega zakona, ki je bil aktualen v času ministrice za delo in socialo prejšnje vlade Anje Kopač Mrak (SD), piše, da bo dolgotrajna oskrba financirana delno iz obveznih pogodbenih (torej zasebnih) zavarovanj, v katere se bodo dolžni vključiti vsi prebivalci Slovenije. Anja Mrak Kopač je kandidatka za isto ministrsko mesto tudi za vlado Mira Cerarja, kar pomeni, da bo ta zakon najbrž še naprej podpirala.

Ugotovimo torej lahko, da koalicijski sporazum predvideva ukinitev dopolnilnega zavarovanja za zdravstvo in hkrati uvedbo enakega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.

Bo Mramor izpolnjeval koalicijske obljube?

V nobeni vladi do zdaj še ni o finančnih zadevah odločal minister za zdravje ali minister za delo, ampak vedno minister za finance. Torej bo najbrž tudi tokrat tako. Kandidat za ministra za finance je profesor z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Dušan Mramor, ki je bil minister za finance že v času vlade Antona Ropa pred dobrim desetletjem. Že takrat je predlog za ukinitev dopolnilnega zavarovanja v zdravstvu iz različnih razlogov zavrnil.

Kakšno vizijo ima profesor Mramor tokrat? Bo upošteval zdravstveni del koalicijskega sporazuma, ki predvideva ukinitev dopolnilnega zavarovanja, ali socialni del sporazuma, ki načrtuje razvoj enakega zavarovanja? Ali sploh ne bo upošteval koalicijskega sporazuma, kot smo izvedeli od zanesljivega vira blizu profesorju Mramorju? Ali torej premier Cerar imenuje ministre, ki sploh ne nameravajo izpolnjevati obljub iz koalicijskega sporazuma?

Kje je minister?

Od Mramorja smo poskušali dobiti odgovor. Ni nam uspelo. V zadnjih desetih dneh smo ga večkrat klicali na njegov mobilni telefon, ni dvignil. Prav tako ni odgovoril na poslano SMS-sporočilo. Ni odgovoril na vprašanja na to temo, ki smo mu jih poslali na njegov elektronski naslov na univerzi. Odgovoril ni niti, ali je poslana sporočila prejel. Nič.

Zakaj se torej kandidat za finančnega ministra skriva? Ali se zdi profesorju Mramorju, ki se službeno ukvarja s študenti, torej z mladimi, ki bi jim moral biti zgled vsaj v osnovnem bontonu, nevredno odgovoriti na novinarsko vprašanje? Ali pa je zanj javnost tako do konca nepomembna, čeprav bo že v kratkem – kot kaže – odločal o vsem našem skupnem denarju in premoženju? Ali smo torej državljani nepomembni?