Na potezi je spet ljubljansko okrajno sodišče

Obtožni akt ostaja pravnomočen, toda malo je verjetno, da bo sodišču uspelo izpeljati postopek pred zastaranjem.

Objavljeno
23. april 2015 23.30
Javna obravnava v postopku za oceno ustavnosti 2., 4., 5., 6., 7., 8., 10., 11., 14., 15., 25., 26. in 33. člena Zakona o davku na nepremičnine v Ljubljani, 27. februarja 2014
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Ljubljana – Po odločitvi ustavnega sodišča je še težko napovedati, kakšne pravne in politične posledice bo prinesla razveljavitev vseh sodb rednih sodišč v zadevi Patria. Predsednik SDS Janez Janša se nanjo ni odzval. Primer je vrnjen na ljubljansko okrajno sodišče.

To pomeni, da smo na točki pravnomočnega obtožnega akta, do katerega se mora zdaj opredeliti nov sodnik. Ustavno sodišče (US) je namreč z novega sojenja izločilo sodnico Barbaro Klajnšek.

US je v odločbah poudarilo, da sta sprejem nagrade (Janez Janša, Anton Krkovič) oziroma obljuba nagrade (Ivan Črnkovič) samostojna znaka kaznivih dejanj, na obstoj katerih ni dopustno avtomatično sklepati iz obstoja drugih znakov kaznivega dejanja. Gre za objektivna znaka kaznivega dejanja, ki pomenita izvršitveno dejanje in ju je mogoče konkretizirati samo z ravnanjem storilca, ki mora biti v zunanjem svetu zaznavno. Komunikacijski način, to je način sprejema oziroma dajanja obljube, ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato je vseeno, na kakšen način je bila obljuba nagrade »dana« ali »sprejeta«.

Ne glede na to pa mora sodišče v opisu kaznivega dejanja opredeliti, katera so tista v zunanjem svetu zaznavna ravnanja storilca, s katerimi se sprejem oziroma dajanje obljube nagrade izvršuje. Zahteva po konkretizaciji terja, da sodišče opredeli ravnanja storilca, iz katerih je mogoče v okoliščinah danega primera zanesljivo sklepati, da je storilec obljubo nagrade dal oziroma jo je sprejel. Če ravnanja, ki pomenijo neposredno uresničitev sprejema oziroma obljube nagrade, niso zaznana, pa je treba v sodbi konkretizirati ravnanja storilca, ki lahko v okoliščinah danega primera logično in izkustveno zanesljivo utemeljijo, da je bila izražena volja za dajanje obljube nagrade oziroma za njen sprejem.

Sodišče dejstev ni izluščilo

US je ugotovilo, da že prvostopenjsko sodišče iz vseh ugotovljenih dejstev zgodovinskega dogodka – v katerih resničnost oziroma dokazanost se ustavno sodišče ne sme spuščati – ni izluščilo tistih dejstev o ravnanju pritožnikov, ki omogočajo zanesljivo sklepanje o obstoju zakonskih znakov »sprejem« oziroma »dajanje« obljube nagrade. Ker sodišče ni ravnalo v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, višje in vrhovno sodišče pa teh kršitev nista odpravili, je zaradi kršitve ustave US vse sodbe razveljavilo.