Nahrbtnik Janeza Janše je pretežak za desnico

Janez Pogorelec: Desnica se ne bi smela razvijati v smeri nadaljevanja postkomunizma, udbarjenja in murglovanja.

Objavljeno
17. april 2017 17.54
Zoran Potič
Zoran Potič

Član izvršnega odbora NSi dr. Janez Pogorelec je brez dlake na jeziku spregovoril o odnosih na desnici, stranki GOD in Janezu Janši. Pravi, da je zmerna NSi alternativa radikalnim strankam na desnici.

Po letu dni od incidenta na Zboru za republiko, ko so izžvižgali Ljudmilo Novak, je bil prejšnji teden znova zbor, na katerem so bili predstavniki vseh desničarskih strank. Je šlo za poskus pomiritve duhov na desnici?

Mislim, da ne. Seveda pa je desnica obsojena na sodelovanje, zato ni nič nenavadnega, da potekajo precej intenzivni pogovori o tem, kaj bi bilo dobro zanjo. Desnica v Sloveniji se ne bi smela razvijati v smeri nadaljevanja postkomunizma, udbarjenja, murglovanja ali širjenja nezaupanja do sodstva in institucij države, ampak bi morala delovati ravno nasprotno, napeti bi morala vse sile, da bi se institucije države izboljševale in krepile, da bi se naša demokracija nadgrajevala, država pa vodila v smeri zmernosti, normalnosti, svobode in gospodarske uspešnosti.

Kje je opaziti intenzivni dialog na desnici?

Očitnega dogovarjanja na desnici v tem trenutku ni, kar je povezano z odnosom do Janeza Janše, saj dialog z njim preprosto ni več mogoč. NSi se ni čez noč odločila, da ne bo več sodelovala z njim, ampak je to posledica dolgoletnega nepartnerskega in nesodelujočega odnosa, ki nas je za en mandat celo spravil iz parlamenta. Takoj ko bi se g. Janša umaknil, bi imeli na desnici odlično sodelovanje. Glede na to, da se je volilno telo precej naveličalo levice, bi že samo z novim vetrom, ki bi ga to prineslo, zanesljivo dobili volitve. Dober primer tega je sosednja Hrvaška. Dokler je vztrajal Tomislav Karamarko, HDZ ni mogla zmagati, ko je prišel svež in bolj normalen obraz v podobi Andreja Plenkovića, so na volitvah zmagali.

Na desnici ne gre za kakšno iracionalno ali celo aprioristično nasprotovanje Janezu Janši, tudi njegove zasluge za osamosvojitev države so nesporne. Gre preprosto za to, da je po 25 letih več kot očitno prišel čas za njegov umik, saj ne zmore več povezovati, odpirati novih vizij, niti, ob vseh svojih bremenih, pridobiti podpore 46 poslancev za še eno svojo vlado. Nobenih iluzij, da je to še možno, ni treba imeti. Zato moramo, če g. Janša kljub temu vztraja »na okopih«, na desni postaviti povsem enakovredno alternativo, kar poskuša narediti NSi. Poimenovali smo jo normalnost kot nasprotje tako socializmu dosedanjih levih vlad kakor tudi Janševemu postkomunizmu, iz katerega se ne more izviti. Želimo preprosto, normalno, delujočo demokracijo, kakršne imajo države severno od nas. Samo s to vizijo lahko nagovorimo zmerno desne volivce, ki nam jih je ves čas od osamosvojitve jemala levica, od Janeza Drnovška do Mira Cerarja.

Tudi iz referendumov pa vemo, da smo Slovenci prcej konservativni, desničarski, zato bi radi prav te, zmerne, k rešitvam stvarnih problemov osredotočene ljudi na neki pameten način nagovorili. To pa se ne naredi z obljubami, da bomo Slovenijo postavili na glavo, da prinašamo pretrese in revolucijo, ampak tako, da ponudimo boljše upravljanje države, podobno nemškemu ali avstrijskemu, več svobode, tudi gospodarske, a tudi več reda. Na desnici se moramo zavedati, da se moramo spremeniti mi, ne pa volilno telo.

Je stranka Mira Cerarja levica?

Njegova stranka je precej sredinska, zato čutimo, da tako kot pred tem Janez Drnovšek posega tudi po volilnem telesu desnice. Tudi Boruta Pahorja v tem trenutku ne zanima nič drugega kot volilno telo desnice, ker je očitno prepričan, da ima volilno telo levice že za seboj.

Kdo bo alternativa na desnici Janezu Janši?

NSi. Tudi v drugih državah na desnici prevladujejo krščanske demokracije in tudi pri nas je najprej bilo tako. Demos je vodila SKD. Potem pa se je na desno premaknil SDSS in se preimenoval v SDS, kar za skupni uspeh pomladnih strank ni bilo najbolje, saj smo levi del volilnega telesa povsem prepustili starim strankam. Ko pa je v zadnjem času g. Janša ugotovil, da mu NSi in SLS nista več pokorni, se je odločil, da si bo ustanovil svoje satelite. Z dvema novima strankama zdaj to realizira. Namen tega je, da bi se s temi strankami čim bolj zažrli v volilno telo NSi in SLS. Zagotovo mu nakana ne bo uspela, saj je očitno, da je npr. g. Primc celo bolj radikalen od g. Janše in da zato ne more zmesti naših volivcev. Ljudje zlahka razumejo, da če volijo te nove stranke, pravzaprav glasujejo za Janšo. Pronicljivi volivci pa bodo seveda raje volili original kot pa kopijo.

Po drugi strani pa NSi ponuja alternativo in poskuša preseči neproduktivno delovanje desnice, ki se kaže v tem, da smo bili desničarji v 25 letih le šest let na oblasti. To ni normalno in to je treba spremeniti, da bo tako kot v Nemčiji krščanska demokracija prevladala in bo lahko na oblasti tudi po 15 let. To bi se resnično poznalo in nas po ustroju in razvitosti približalo primerljivim državam, ki so za nas predvsem Avstrija, Nemčija in Švica. 

Na prihodnjih volitvah bo zanimivo spremljati, komu bo uspelo pritegniti volivce abstinente, saj je znano, da na zadnjih volitvah ni prišlo volit okoli 100.000 desničarskih volivcev. Komu bo uspelo pritegniti apatične volivce, starim ali novim strankam?

Volilna abstinenca je problem levice in desnice. Zmerni in sredinski volivci so pragmatični in volijo tistega, o katerem menijo, da državi prinaša vizijo, prihodnost, nekaj pametnega. Med abstinenti je veliko volivcev tudi za NSi, ki jih lahko pridobimo zlasti z zmernim in državniškim odnosom.

Kako gledate na stranko GOD? Zdi se, da vam odžira nekaj podpore.

Kje pa, ta stranka Novi Sloveniji - krščanskim demokratom, nič ne odžira. Morda glasove jemlje zlasti SDS-u, ker je podobna v radikalnosti. Glejte, v NSi smo prepričani, da mora biti krščanska demokracija podobna nemški CDU-CSU ali Ljudski stranki v Avstriji. Sodobna krščanska demokracija ne evangelizira, ker je to naloga Cerkve, ne pa politične stranke, in NSi tega ne namerava početi. Krščanskodemokratske stranke temeljijo na klasičnih evropskih vrednotah, svobodi, pravičnosti in varnosti, predvsem pa so zmerne, medtem ko je Primčeva stranka zelo radikalna in s tem celo že kar precej posega na levo.

Treba je namreč vedeti, da se politična mavrica ne razprostira na daljici, ampak v krogu, zato lahko opazujemo zanimiv proces − bolj ko gremo proti skrajnostim, bolj se te stranke stikajo z idejami nasprotnega pola. Ko se na dnu tega kroga skrajni nacionalizem in skrajni socializem združita, je povsem jasno, kaj pride iz tega, mar ne? Posebej v zadnjem času, ob porastu populizma politični boj več ne poteka le med levico in desnico, ampak tudi med zmernimi in radikalci. Zavedati se moramo, da imajo radikalno leve in radikalno desne stranke pogosto veliko več skupnega med seboj kot z zmernimi strankami.

Sredinskost, normalnost in zdrava pamet pa so edine stvari, ki peljejo državo naprej. Slovenija si ne more privoščiti eksperimentiranja z ekstremno radikalnimi ljudmi in ukrepi, ki bi nam v temeljih zamajali državo. Že zaradi svoje majhnosti mora, če hoče biti uspešna in stabilna država, biti zelo enostavna, pragmatična in racionalna. Primc ni primer tega. Znano mi je, da ima že v sami Cerkvi precej nasprotovanja, baje so mu celo svetovali, naj ne ustanavlja stranke.

Ko govorimo o radikalizmu, se je v zadnjih letih tudi SDS oziroma njen predsednik zelo radikaliziral.

Od afere Patria naprej se je SDS zelo spremenila, a dvomim, da se je radikalizirala celotna stranka, ampak to velja bolj za njenega predsednika, ki s svojimi ravnanji pogosto pokaže, da ni več primeren za vodenje države. Zato je tudi nastopil čas, da v dobrobit desne opcije in njene prihodnosti naredi korak nazaj. Pa se ne želim, ne jaz in še manj NSi, mešati v to, kdo bo predsednik te stranke, saj je to njihova absolutno avtonomna zadeva. Ne bomo pa si dali vzeti pravice odločati o tem, s kom bomo šli v koalicijo.

Foto: Blaž Samec/Delo

Če je komu to všeč ali ne, desnica v sedanji konstelaciji ne bo imela dovolj poslancev za sestavo vlade, saj ji bo prav Janez Janša odvzel tisti del zmerno desnih in sredinskih volilcev, ki bodo, ker ga nočejo spet videti na mestu predsednika vlade, raje previdno volili na levo. A celo če bi po kakšnem čudežu desnica dobila čez 46 mandatov, bi bilo tudi to za Janšo zaman, saj NSi svoje besede in obljube volivcem, da z njim ne bo šla v koalicijo (s koalicijo s SDS brez njega nimamo težav), ne bo mogla prelomiti. Morala pa bo zavzeti zelo enakovredno in suvereno držo: Enako kot bo g. Janša nam očital, da smo v NSi »grdi«, ker nočemo z njim v desno vlado, bomo mi lahko njemu povsem enakovredno odgovarjali, da je desna vlada nad interesi enega samega človeka in da je treba včasih pri političnem šahu žrtvovati tudi kraljico, da lahko kralj, se pravi politična opcija, zmaga. Dolgoročno zmaga. Vse to na desnici pravzaprav lahko naredimo že pred volitvami.

Če bi se g. Janša pravočasno, še pred volitvami umaknil, desnica sploh ne bi mogla ne zmagati, v čemer se skriva tudi vsa tragika in nespamet dela slovenske desnice, ki postaja talec g. Janše, rezultat tega položaja pa so leve vlade. Komu torej to vztrajanje koristi in v čigavem interesu deluje g. Janša?

Mnogi ne verjamejo poziciji NSi v odnosu do SDS, in pravijo, da je dilema zgolj, kdaj jim boste padli v objem − pred volitvami ali po njih.

Prepričan sem, da ne, in tudi sam bom glasoval proti temu, da bi šli v vlado z g. Janšo. NSi je samostojna stranka in se samostojno odloča. Bodo pa pritiski na nas, če bo desna vlada možna, seveda ogromni, boj za interpretacijo, kaj je bolj prav, ali da popusti NSi ali da se umakne g. Janša, pa bo hud.

Prav zaradi takšnih mnenj, »ah, saj nazadnje boste šli z Janšo v vlado«, kot tudi nasprotnih, »ah, saj tako in tako komaj čakate, da boste šli v levo vlado«, v stranki trdno zagovarjam stališče, da je treba o tem zelo odkrito in odločno spregovoriti že zdaj, pred volitvami. Volivci in vsa javnost morajo vedeti, pri čem so, ne smemo jih puščati v negotovosti, to nas dobesedno melje … Če tega ne povemo dovolj jasno in vnaprej, bomo samo izgubljali in se po volitvah izpostavljali pritiskom. V NSi seveda ni kakšnega navdušenja, da bi šli v vlado Janeza Janše, o tem ste lahko prepričani. Gre zgolj za to, da se moji kolegi bojijo očitkov, da če bomo vsak teden glasno govorili o tem, da bodo naši nasprotniki rekli, da se ukvarjamo le še z Janšo, in da je edina programska točka NSi antijanšizem, kar seveda ni res in tega vtisa nikakor ne smemo dajati. Ampak, saj desna vlada je lahko brez Janše, mar ne?

Po drugi strani tudi gotovo ne bomo šli v levo vlado, ne da bi za to imeli izjemno dober razlog, vsaj v rangu dogovora o zdravstveni ali davčni reformi. Brez zelo jasnega pozicioniranja in suverenega stališča do teh vprašanj NSi ne bo mogla narediti pravega preboja, čeprav ima, to trdijo tudi mnogi zunaj stranke, verjetno najbolj kredibilne rešitve za demokratični in gospodarski razvoj Slovenije. Pomembno je, da nam volivci, ki nam bodo zaupali svoje glasove, na tej točki lahko verjamejo, da vedo, kaj bomo z njihovim glasom naredili. Ker se tega vsi zavedamo, lahko pričakujete, da bodo te dileme pravočasno dovolj jasno in transparentno naslovljene. Vsak volivec mora vedeti, kaj kupi z NSi. In gre za preprosto pogodbo: dajte nam dovolj močan mandat in dobili boste normalnost in primerljivost z zgoraj omenjenimi državami.

Zdi se, da gradnja alternative, ki jo je NSi začela pred letom dni s tretjo potjo, ne uspeva ravno najbolje.

Ne bi se strinjal. NSi se je srečala z vsemi ljudmi na desni, a se je treba tudi vprašati, kdo je v tem političnem polu relevanten igralec – to je predvsem SLS. Po začetnem zanosu so se zdaj ustvarili različni pogledi, kajti SLS zagovarja skupno kandidacijsko listo, medtem ko v NSi menimo, da bi zaradi specifik volilnega sistema v tem primeru vsi dobili manj, seveda s predpostavko, da tudi SLS uspe povratek v DZ, o čemer sicer, ob našem ustreznem sodelovanju z njimi, ki je v korist obeh strank, ne dvomim. Pričakujem, da bomo v mesecih do volitev vse bolj odločno predstavljali normalno politiko, vsaka stranka seveda s svojimi poudarki.

NSi je pred odločitvijo, koga poslati v predsedniško tekmo. Kaj svetujete Novakovi, naj izzove Boruta Pahorja?

Odločitve še ni, kar ni posebnost NSi, ampak velja tudi za preostale stranke. Vsi skrivajo kandidate in se pri tem tudi sprašujejo, kam se bodo stvari zasukale. Položaj za razglasitev predsedniškega kandidata še ni dozorel, odločeno je le, da bo NSi imela svojega predstavnika v predsedniški tekmi.

Vsake volitve so test za vsako stranko, in če ima NSi ambicijo postati vodilna sila na desnici, bi se morala na predsedniških volitvah dobro odrezati in vsaj premagati kandidata SDS, kar bi lahko imelo učinek na parlamentarnih volitvah prihodnje leto.

Vse je odvisno od ocen, s čimer se zdaj ukvarjajo vse politične stranke, kolikšen domet ima aktualni predsednik Borut Pahor. Strategi se v tem trenutku še vedno ukvarjajo z vprašanjem, ali je možen drugi krog predsedniških volitev. Predstavljajte si, da bi vsi drugi kandidati skupaj proti Pahorju zbrali 25 odstotkov glasov − to bi to bila slaba popotnica za katerokoli stranko, ki bi nastopila z izpostavljenimi ljudmi.

Je mogoče premagati Pahorja?

G. Pahor je bolj ranljiv, kot je videti, saj se je zameril precejšnjemu deležu levih volivcev s pridobivanjem desnih. Po drugi strani preveč dela na formi, na vsebini pa ga država dejansko ne čuti. Osnovna funkcija predsednika republike je biti nekakšen varuh kompasa. Njegova naloga ni, da je povsod prisoten, kar je lahko lepo, ampak je njegova naloga bolj v tem, da se, sicer bolj redko, a tehtno oglasi. Menim, da lahko dober desničarski kandidat prepriča dobršen del  desnih volivcev, dober levičarski kandidat pa precej levih volivcev, zaradi česar se g. Pahor lahko znajde v težavah. Zato pa tudi imamo demokracijo in volitve, da na njih zmaga najboljši.