Največ zaposlitev na zaupanje v času Klemenčiča

Posebna oblika zaposlitve, ki funkcionarjem ob izvolitvi omogoča neposredno zaposlitev osebja v njihove kabinete, je zakonita, vendar vsebuje večje tveganje za korupcijo po izteku odločevalčevega mandata. V Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) jih je na tak način največ zaposlil njen nekdanji predsednik Goran Klemenčič.

Zaposlitev na zaupanje predsedniku vlade, ministrom in drugim predstojnikom državnih organov omogoča zaposlitev določenega števila oseb mimo ustaljenih postopkov zaposlovanja. Ker zaposleni na zaupanje izgubijo službo s prenehanjem funkcije političnega odločevalca, je pričakovati, da si bodo nekateri izmed njih po tem poskušali zagotoviti varno delovno mesto v javnem sektorju, pišejo pri portalu Pod črto. To je še posebej sporno pri samostojnem in neodvisnem organu, kot je KPK.

Osebno in politično blizu

Kot razlaga nekdanji predsednik KPK Drago Kos, ki je bil na čelu organa šest let, do 2010, je delo tam preveč občutljivo, da bi v času svojega predsedovanja zaposlil ljudi na zaupanje: »Takšno zaposlovanje funkcionarjem omogoča, da v svoje urade privlečejo ljudi, ki so jim politično ali osebno zelo blizu. Sam nisem mogel zaposliti nekoga, za katerega bi le jaz ocenil, da ustreza standardom dela. To sem prepustil kadrovski komisiji, ki je na podlagi javnih razpisov izbrala kandidate, kar se je v večini primerov izkazalo za učinkovito.«

V nasprotju z njim je njegov naslednik in trenutni pravosodni minister Goran Klemenčič po podatkih KPK zaposlil šest ljudi na zaupanje. Tri osebe so na podlagi javnih natečajev med mandatom sklenile pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, trenutno pa je v komisiji od omenjenih v rednem delovnem razmerju ena oseba. Kot so nam sporočili iz kabineta aktualnega pravosodnega ministra, podatkov o številu zaposlenih na zaupanje v času mandata Klemenčiča na KPK nimajo, zato tega ne morejo komentirati.

Infografika: Delo

»Ureditev je razumna«

Pravnik dr. Rajko Pirnat pojasnjuje, da je ureditev zaposlovanja na zaupanje v javnem sektorju razumna: »Funkcionarju lahko dopustimo, da v svoj kabinet pripelje določeno število ljudi, ki jim zaupa. Njegova odgovornost je, da na novo zaposleni to zaupanje upraviči.« Težava pa nastane, če katera izmed oseb pridobi trajni službeni položaj tudi po izteku mandata uslužbenca. Ko kandidira za katero drugo delovno mesto, mora na javni natečaj kot vsi drugi, ta pa mora biti transparenten, opozarja Pirnat.

V trenutnem mandatu Borisa Štefaneca je na zaupanje zaposlena ena oseba, na mestu svetovalca komisije. Tudi to je v organu, ki bi moral spoštovati osnovne principe zaposlovanja, preveč, je prepričan Kos, saj takšni zaposlitvi na zaupanje pogosto sledi redna zaposlitev: »Tisti, ki so v organu zaposleni že prej, imajo na razpisu kot nekdo z izkušnjami prednost. Ko se prijavijo nanj, imajo tako tudi več možnosti za sklenitev rednega delovnega razmerja, zato so drugi v neenakopravnem položaju.«

Vendar kot razlaga Pirnat, funkcionarjem volivci s tem, ko jih izvolijo, izrazijo zaupanje, da bodo sprejemali dobre odločitve. »Če tega ne upravičijo, to plačajo na naslednjih volitvah.« Te pa so, kot pravi, tako ali tako splošni problem, saj so ljudje izgubili zaupanje v odločevalce.