Narcisoidnost in populizem

Ljubljana – Drugi krog predsedniških volitev ni prinesel presenečenja. Borut Pahor je dobil nov mandat, njegov protikandidat Marjan Šarec je zaostal za manj kot šest odstotkov. Odločalo je nekaj več kot 700.000 volivcev, dva odstotka manj kot v prvem krogu.

Političnega analitika Aleša Mavra izid ni presenetil. »V podobnih okoliščinah je večina Pahorjevih srednjeevropskih kolegov, od Türka prek Josipovića do Komorowskega, izgubila. Je pa razlika glede na prvi krog vseeno nizka. Zanimivo je tudi, da je Pahorja očitno izvolila drugačna večina kot leta 2012. Takrat je v drugem krogu dobil domala plebiscitarno podporo desnosredinskih volivcev, tokrat pa se je prav tam, kjer je sedanja opozicija najmočnejša, najbolje odrezal Marjan Šarec. Sicer pa je bil Pahor tokrat drugače kot leta 2012 močnejši v mestnih okrajih in na vzhodu, medtem ko je bil Šarec najboljši na podeželju ter na domačem Gorenjskem in v soseščini. Očitno je tudi kar nekaj Pahorjevih podpornikov iz prvega kroga ostalo doma, po drugi strani pa je prišlo na volišča več Šarčevih, tako da volilna udeležba glede na prvi krog ni bistveno padla. Nobenega bistvenega vpliva očitno niso imeli posamični pozivi k neudeležbi na volitvah ali oddaji neveljavne glasovnice.«

Na volilni izid sta po njegovem verjetno najbolj vplivala trdna podpora socialnih demokratov sedanjemu predsedniku, ki je očitno prevesila v njegov prid kar nekaj ključnih okrajev, in precejšnja zmeda glede volilne strategije na desni, ki je na koncu bolj koristila Marjanu Šarcu. »Pahorjev predsedniški položaj je oslabljen, saj je izgubil avreolo vsesplošno priljubljenega šefa države, pa tudi struktura njegovih tokratnih volivcev mu bo oteževala nadaljevanje dosedanje izrazito sredinske in povezovalne politike,« je poudaril Maver.

Spopad dveh konceptov

Publicist Miha Kovač je ocenil, da sta se v drugem krogu predsedniških volitev spopadla dva razmeroma jasna koncepta. »Borut Pahor je slej ko prej postavil državni rekord v pogostosti rabe vseh oblik zaimkov jaz in moj/moja/moje, Marjan Šarec pa je predvsem ponavljal, da ga zanima le mali človek in dejstvo, da ta zasluži premalo za dostojno življenje. Z nekaj poenostavitve bi torej lahko rekli, da sta se spopadla narcisoidni in populistični koncept politike. Pahorjeva zmaga slej ko prej nakazuje, da je narcisoidno nastopaštvo nekaj, kar v Sloveniji trenutno deluje bolj kot sklicevanje na malega človeka in pritoževanje nad prenizkimi plačami. A Šarec ni zgolj populist. Vsaj mene je prijetno presenetil z jasnim odnosom do dveh tako rekoč večnih slovenskih ideoloških vprašanj: zanj ni dvoma, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, hkrati pa je poudarjal potrebo po ločenosti Cerkve od države, čeprav je dejavni katolik. Pahor v prvem predsedniškem mandatu obojega ni zmogel enako odločno. Vsi, ki trdijo, da je Šarec zaradi tega levičar, naj pogledajo čez lužo, kjer je taka drža značilna tako za republikanske kot demokratske predsednike, zato ti očitki več povedo o (skrajno) desni provenienci njegovih tovrstnih kritikov kot o Šarcu. Še več: po mojem je največji poraženec teh volitev prav levica, pa naj jo pišemo z veliko ali malo začetnico. Ta ne le da ni imela svojega kandidata, pač pa v kampanji ni bilo kaj dosti slišati o vrednotah, ki so njena tradicionalna domena, kot so solidarnost, empatičnost in enakopravnost,« je poudaril Kovač.