Nekrolog: Marjan Krajnc (1927­–2013)

Pred več kot mesecem, dni, 11. oktobra, je umrl Marjan Krajnc – široki slovenski javnosti znan kot visoko strokoven minister za promet v prvi slovenski vladi (1990–1993), gradbenikom in še posebno »cestarjem« pa kot pošten in nesebičen sodelavec ter dobrohoten mentor.

Njegov pošteni, mirni, vedno na konstruktiven dogovor pripravljen značaj, ob hkrati etično trdnih stališčih, je pridobil po vsem svetu mnogo prijateljev. Te je imel in jih znal ohraniti med različnimi ljudmi, saj so čutili in cenili njegov prijazni, skoraj očetovski odnos. Ni bil človek zamer, marsikaj je spregledal in ni nikogar obremenjeval s svojimi težavami. Vsi, ki so ga pobliže poznali, so ohranili v spominu njegove človeške kakovosti.

Rodil se je 8. februarja 1927 v Litmerku blizu Ormoža, v spominu pa mu je ostal predvsem čas po nemški zasedbi Maribora v njegovem 14. letu; usoden zanj in družino, kajti kmalu po okupaciji so jih preselili, po zaslugi nemške pete kolone, v taborišče v Slavonski Požegi na Hrvaškem. Tam se je srečal z vojnim nasiljem, zlasti ustaškim. Po preselitvi v Liko in neuspelih poskusih vrnitve v Slovenijo so z družino prišli v Zagreb in tam ostali do osvoboditve. Marjan Krajnc je postal kurir in dijak. Junija 1945 se je vsa družina vrnila v Maribor, kjer je leta 1946 maturiral in se jeseni vpisal na tehnično fakulteto gradbeniške smeri v Zagrebu.

Še v času študija se je poročil, se po diplomi na ljubljanski univerzi zaposlil pri PNZ v Ljubljani in nato začel na podlagi dekretov delati po gradbiščih celotne Jugoslavije. Strokovno ga je zaznamovalo vodenje gradbišča ceste v Makedoniji – življenje je od takrat posvetil cestam. Prevzel je organizacijo in vodenje projektantske podružnice Investicijskih birojev Trbovlje v Nemčiji v kooperativi z nemško družbo BAI v Frankfurtu, kjer so se slovenski projektanti spoprijeli z izvedbeno fazo projektiranja avtocest.

Leta 1968 se je inženir Krajnc vrnil v Ljubljano in pri PNZ začel voditi projektiranje za več avtocestnih odsekov, ki so se pripravljali za realizacijo, konec leta 1972 pa prevzel mesto vodje oddelka za promet in projekte na republiški skupnosti za ceste in ga uspešno vodil skoraj vse do imenovanja za ministra v prvi slovenski vladi.

To je bilo njegovo najplodnejše obdobje. Tehnično znanje, ki si ga je nabral pri gradnji na terenu, pri projektiranju avtocest v tujini in doma mu je bilo v veliko pomoč; njegova družabnost pa mu je pridobila veliko novih – ne samo znancev, ampak pravih prijateljev v vseh republikah nekdanje Jugoslavije in evropskih državah. Novi službeni položaj je pogojeval sodelovanje in po potrebi vodenje federalnih služb v Beogradu, kot predstavnik Jugoslavije je bil delegiran v mednarodno cestno zvezo IRF v Ženevi.

Najzahtevnejše delo pa je bilo delo pri pripravi dokumentacije in organiziranju dela za pridobitev potrebnih podatkov za mednarodne bančne institucije. Program gradnje slovenskih in tudi drugih jugoslovanskih avtocest je potreboval finančno pomoč predvsem razvojnih bank IBRD iz Washingtona in EBRD iz Londona. Ostri ekonomski kriteriji, mednarodni pomen prometnega toka s prednostjo tovornega prometa pred osebnim, zahtevki po predložitvi vrste gospodarskih podatkov, ki jih še nismo imeli, so bili pogoji bank pri trdih pogajanjih. Na tem področju se je pokojni Marjan Krajnc pokazal in dokazal kot najprimernejši, saj mu je uspelo, da smo ustregli zahtevam bank in nekoliko ublažili njihova stroga stališča.

Vse sile so bile usmerjene v jugozahodni del republike, kjer se je intenzivno projektiralo, če že ne gradilo. Severovzhod, predvsem območji Maribora in doline Drave pa je bil, glede na prometne razmere, infrastrukturno zanemarjen. Tudi pri zgraditvi mariborske HC in projektiranju Phyrnske avtoceste, trase München–Zagreb, ki je bila za Hrvaško ključna zaradi navezave na avstrijske avtoceste, za Slovenijo pa je imela samo regionalen pomen, le izboljšavo prometnih razmer v urbanih pogojih, je bila vloga Marjana Krajnca izjemna, saj je znotraj državne uprave najbolj razumel in podpiral organizacijske napore. Leta 1991 je bil podpisan sporazum Slovenije in Hrvaške s Konzorcijem za zgraditev Phyrnske AC, ki so ga sklenile štiri tuje družbe, vendar se sporazum ni uresničil (nacionalni interes!). Takrat ni bilo projekta avtoceste ali pomembnejše ceste, kjer ne bi našli njegovega pozitivnega odtisa.

Kot minister se je spopadal z mnogimi obveznostmi na vseh področjih resornega dela, z vsemi problemi, ki so s pomanjkanjem sredstev onemogočali enakomerno gradnjo cest in puščali grenak okus sicer optimističnemu ministru.

Takoj po upokojitvi je porazdelil energijo v tri dejavnosti, od katerih je prevladovala predana in ljubeča skrb za družino, intenzivno delo v Društvu izgnancev Slovenije ter aktivno in kritično spremljanje strokovne problematike z mnenjskimi diskusijami, članki in publikacijami. Sicer je opozarjal na neprednosten, časovno in stroškovno prenapet program, a je bil kljub vsemu vesel vsakega novega avtocestnega odseka. Težila pa ga je misel, da je program gradnje predrag, zato je Slovenija ostala edina država, kjer so avtocestne povezave med sosednjimi državami prekinjene.

Z njegovo smrtjo smo izgubili človeka in strokovnjaka, čigar zgled nam je prav v današnjem času še kako potreben.