Nenadzorovani kolaps slovenske diplomacije

Ljubljana − Vodja diplomacije Karl Erjavec in njegovo ministrstvo sta arbitražno prisluškovalno afero pričakala popolnoma nepripravljena. Res je šlo za izredni dogodek, toda tudi poznejše delovanje, še posebno po slovesu uglednega arbitra Ronnyja Abrahama, kaže na to, da se je kolesje slovenske diplomacije pod sedanjim ministrom skoraj popolnoma ustavilo.

»V resnici so razlogi za težave, v katerih se je ob prisluškovalni aferi znašlo ministrstvo, zelo banalni,« pojasnjuje dober poznavalec razmer na ministrstvu, saj to nima nobenega protokola, ki bi stekel ob izrednih zunanjepolitičnih dogodkih. Če poenostavimo: prisluškovalna afera ni bila načrtovana in ni bila na papirju, le v primeru teh dveh pogojev se je ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) sposobno bolj ali manj ustrezno odzvati. Ker pa ta dva »temelja« nista bila izpolnjena, smo bili priča precejšnji zmedi ob izbruhu afere. Kaj narediti in koga (tudi zunaj države) poklicati, sta bili osrednji vprašanji, na katere na ministrstvu dolgo ni bilo odgovorov. Zaradi tega je zmanjkal tudi odziv ministra, saj je z njegovo neaktivnostjo padla prva stopnica odločanja na ministrstvu, še dodaja.

Zaustavitev kolesja

Ta padec pa ni naključje, pojasnjujejo naši sogovorniki. Da bi razumeli, zakaj se je kolesje MZZ tako zlahka ustavilo, je treba odgovor iskati v strukturi, ki na ministrstvu v resnici odloča in na odločitve katerih se minister Erjavec opira in jih tudi večinoma posvoji. V prvi (in tako rekoč edini) liniji najpomembnejših odločevalcev so šefinja njegovega kabineta Vlasta Vivod ter državna sekretarja Dragoljuba Benčina in Bogdan Benko. V ta ožji kolegij spada še generalni sekretar MZZ Stanislav Vidovič. Med tistimi, ki bi jih lahko prišteli k tej skupini, so še visoki uradniki, ki se operativno ukvarjajo z Balkanom.

Čeprav posebnih očitkov na račun naštetih ni (izjema je Vivodova, ki je bila spet izpostavljena ob aferi z veleposlanico Veroniko Stabej), omenjeni ožji kolegij pomeni precej trdo določeno linijo. Tu pa nastanejo težave. Omenjeni krog (ob zunanjepolitično nesamostojnem ministru) sprejema večino odločitev in sočasno sodi v skupino, ki črpa ravnanje/znanje iz sistema nekdanje zvezne diplomacije. Posledica? Krog za kreativno in odločnejšo zunanjo politiko se zapre.

»Če ima na MZZ vse niti v rokah in o vsem odloča le pet ali šest ljudi, drugi pa bolj ali manj sedijo križem rok, Erjavca pa med zaposlenimi ni videti, potem se postavlja vprašanje, zakaj moramo davkoplačevalci plačevati tristo skoraj neaktivnih uslužbencev na ministrstvu,« dodaja eden od naših sogovornikov.

Kje je prostor?

Tisti, ki poskušajo spremeniti zunanjepolitične razmisleke, strategije in smeri, trčijo ob to trdno določeno linijo. Delovanje mimo nje oziroma kakršno koli izstopanje ni zaželeno in se lahko kaznuje tudi z uvrstitvijo na »seznam« tistih, katerih mnenje na MZZ ne šteje več. Povedano drugače: na ministrstvu že dolgo, še posebno pa pod Erjavčevim ministrovanjem, prostora za drugačno, razmišljajočo, napredno diplomacijo ni več; tudi za razprave – tudi koristno konfliktne, ki bi lahko pomenile spremembe – ne. To pa onemogoča kakršen koli preboj mlajšim, kreativnim in perspektivnim kadrom na ministrstvu.

MZZ se je ta predmoderni način delovanja in izkoriščanje ministrovega bega od realnih zunanjepolitičnih izzivov maščeval prav ob arbitražni aferi, ki je razkrila ta rigidni in na odzive nepripravljeni vrh ministrstva, še posebno pa ministra. Ni pa razkrila le zgrešenega delovanja in ustroja MZZ, ampak tudi dejstvo, da Slovenija ta trenutek nima ključnih zunanjepolitičnih zaveznikov.

Dve struji

Za razumevanje položaja, v katerem se je znašlo ministrstvo, ne moremo mimo ključnega konflikta med dvema strujama. Prvo, proevropsko in proatlantsko, ki hoče graditi na članstvu v Uniji ter proevropskem iskanju interesov in zavezništev, ter drugo strujo, ki ima na MZZ tačas primat in ki daje (nenadzorovano) prednost odnosom do Balkana in Rusije. Ta politika se sicer skriva za domnevnimi gospodarskimi in drugimi interesi države, ki da jih ima na teh dveh področjih, čeprav številke in statistika kažejo, da gospodarskih in drugih političnih koristi ni ali pa so zanemarljive. Ta politika sicer ima učinke: piarovske, prazne deklaratorne izjave in lepe protokolarne fotografije.

Da je odsotnost kakršne koli kreativne in samostojne zunanje politike kritična, je nakazala tudi nekoliko spregledana Erjavčeva izjava ob odpovedi udeležbe Slovenske vojske na paradi v Zagrebu – da nas tja ne bo, »ker tudi druge zavezniške države ne bodo sodelovale na paradi«. Poznavalci opozarjajo, da gre za klasično delovanje slovenske zunanje politike, ki (skladno s staro beograjsko šolo diplomacije) čaka, da vidi, kaj bodo storili drugi.

Drugi dejavniki

Spremembe na MZZ sočasno zavirata tudi druga dva ključna urada. Predsednik republike Borut Pahor s svojim zunanjepolitičnim svetovalcem Markom Makovcem vodi zelo samostojno zunanjo politiko, velikokrat neusklajeno z MZZ. Makovec, denimo, s svojimi zunanjepolitičnimi potmi ali aktivnostmi šele naknadno seznanja MZZ, vendar mu to vrh ministrstva dopušča kljub opozorilom, da nastajajo resne posegi na zunanjepolitičnem področju, ki so v pristojnosti vlade.

Medtem ko Erjavec vodi pasivno zunanjo politiko, Pahor vodi svojo zunanjo politiko neodvisno od Erjavca in tudi vlade nasploh. Ko pa nastopijo problemi, se domet take zunanje politike izkaže tako, da je Erjavec na dopustu, vedno zgovorni Pahor pa obmolkne. Resne države, opozarjajo poznavalci, imajo samo eno zunanjo politiko in upoštevajo načelo, da se politične delitve navzven ne smejo kazati. Kar je lekcija, opozarjajo naši sogovorniki, ki je Slovenija še ni vzela.

Pa premier?

Pahorjeva zunanjepolitična prioriteta je Balkan, to pa sovpada tudi s ključnimi prioritetami MZZ, kljub številnim opozorilom, da krčenje zunanje politike skoraj izključno na Balkan (in slabo argumentiran odnos do Rusije) postaja kontraproduktivno in škodljivo, kar se je − glede Hrvaške − še posebej pokazalo ob arbitražni aferi.

Z drugim uradom, tistim pri predsedniku vlade Miru Cerarju, pa so težave popolnoma drugačne. Cerar, nevešč večjih diplomatskih izzivov, prepušča ključna zunanjepolitična vprašanja tako uradu šefa države kot tudi vrhu MZZ in ta odnos do zunanje politike se opisuje kot »bled«, zato tudi ni konkretnejših odzivov in reakcij na dogajanje na diplomatskem parketu. Jasnega premierovega stališča do objektivne odgovornosti zunanjega ministra še nismo slišali, prav tako ne ocene, da bi arbitražni zaplet suveren, močan in strokovno podkovan zunanji minister najbrž zapeljal po povsem drugi, ustreznejši poti.

In na koncu še eno, ne nepomembno vprašanje, na katero enotno opozarjajo naši sogovorniki: kako uspešno lahko minister, ki zelo slabo govori angleško, lobira za naše interese po svetu in – denimo – med odmori srečanj v Bruslju ob kavi kuje naklonjenost, simpatije, zavezništva ali celo prijateljstva, ki so najpogosteje usodna za to, da se v sporih mnenja prevesijo na slovensko stran?