Novi sodnik ESČP: Pahorja skrbi za najboljšo kadrovsko ponudbo

Ciril Ribičič in Saša Zagorc menita, da predsednik države pri neizbiri kandidatov za evropsko sodišče ni prekoračil pooblastil.

sob, 23.08.2014, 06:00
Neprimerni hrvaški kandidati

 

Zagreb – Hrvaška sodnica na ESČP je Ksenija Turković. Ker se je Turkovićeva v enem od primerov, ki jih je obravnavalo sodišče, izvzela iz odločanja, se je vlada odločila, naj jo zamenja sodnica iz Monaka. Hrvaška javnost se je začela spraševati, zakaj vlada ni imenovala nekoga s t. i. ad hoc seznama sodnikov s Hrvaške. Po nekaterih neuradnih informacijah je hrvaško pravosodno ministrstvo že na začetku aprila hrvaški vladi predlagalo seznam treh ad hoc sodnikov v ESČP (Vesno Crnić Grotić, Zlato Đurđević in Đura Sessa), a jih vlada še ni potrdila, čeprav je dosedanjim ad hoc sodnikom mandat potekel konec maja letos. Zakaj se to še ni zgodilo, na Hrvaškem ni znano, dobro obveščeni pa neuradno zatrjujejo, da je parlamentarna skupščina SE zavrnila vse tri kandidate, ker jih je ocenila za neprimerne. Dejan Vodovnik

Ljubljana – V zadnjih dneh med uradom predsednika republike – po njegovi odločitvi, da ne bo pripravil liste kandidatov za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice – in ministrstvom za pravosodje poteka intenzivna komunikacija. Za zdaj ni videti, da bi urad in ministrstvo našla rešitev.

Borut Pahor se je pred dnevi odločil, da državnemu zboru ne bo posredoval predloga vsaj treh kandidatov za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz naše države, ki bi na tem položaju zamenjal Boštjana M. Zupančiča, čeprav sta tako sodni svet kot vlada vseh sedem kandidatov ocenila za primerne, pri čemer je sodni svet štirim kandidatom dal prednost pred drugo trojico. Naše dodatno poizvedovanje, zakaj se je Pahor tako odločil, pri čemer so nekateri njegovo potezo označili za preseganje pooblastil, se je končalo pri vztrajanju predsednikovega urada pri argumentaciji, da Pahor »po proučitvi vseh prispelih kandidatur in okoliščin« ne more pripraviti liste najmanj treh kandidatov, o katerih bi glasoval državni zbor. Ker je na razpolago dovolj časa – Zupančiču mandat poteče oktobra 2015 –, tako pravijo v uradu, se Pahorju zdi primerno, da se celoten postopek opravi po izvolitvi nove vlade. Zato od pravosodnega ministrstva (MP) pričakuje, da bo razpis ponovilo.

Na MP pojasnjujejo, da je izbirni postopek v fazi, ko zanj niso več pristojni. Svoje so opravili: izvedli so razpis, objavili prosta sodniška mesta in predsedniku posredovali prijave, ki jih niso zavrgli ali zavrnili. Na MP ocenjujejo sestanek med Pahorjem in ministrom Senkom Pličaničem za neformalnega, saj je »(ne)predlaganje prijavljenih kandidatov predsednikova samostojna odločitev in ni stvar dogovora med njim in ministrom«. Na MP tako štejejo, da postopek še ni uradno (neuspešno) končan, saj svoje odločitve o prijavljenih kandidatih še ni ustrezno formaliziral – kandidatom ni izdal odločbe o neizbiri. MP zato za zdaj ne načrtuje nobenih nadaljnjih postopkov.

Odkar je Slovenija članica Sveta Evrope, si je nabrala nesorazmerno veliko obsodb, po številu pilotnih sodb pa je sploh na vrhu neslavne lestvice obsojenih držav (primeri Lukenda, izbrisani, varčevalci LB). Zato je toliko bolj pomembno, kdo bo nov sodnik na evropskem sodišču.

Tako meni nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič, ko smo šli po sledi kratkih stikov med uradom predsednika države in pravosodnim ministrstvom. Ti so nastali ob Pahorjevi (ne)izbiri kandidatov iz naše države za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki bo na tem položaju zamenjal dr. Boštjana M. Zupančiča, ki se mu prihodnje leto izteče sedemnajst let službovanja v Strasbourgu. Za ESČP Ribičič pravi, da je »najuglednejša institucija za varstvo človekovih pravic na našem planetu, Slovenija pa ima veliko razlogov, da ostane v njej sodnik iz Slovenije, ki bo v družbi 48 največjih ekspertov nadpovprečno usposobljen in izkušen«. Drži, da ima slovenski sodnik samo en glas, »je pa od njega precej odvisno, ali se bo sodišče pred odločanjem poglobljeno seznanilo s pravno ureditvijo in stanjem varstva pravic v Sloveniji«.

V izogib sramoti za državo

Za kratek stik med Pahorjem in pravosodnim ministrstvom (MP) sta »krivi« dve besedi v zakonu o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč. Na MP so prepričani, da zakonska dikcija, po kateri se predsednik države opredeli do kandidatur in predlog posreduje državnemu zboru, Pahorju ne dopušča, da kljub pozitivnemu mnenju sodnega sveta in vlade od prijavljenih kandidatov ne izbere nikogar. Predsednik namreč ni končni odločevalec v postopku, temveč kandidate izvoli državni zbor (46 glasov), nato pa izmed treh kandidatov enega imenuje parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Če pa se že odloči za takšen korak, mora svojo odločitev formalizirati in obrazložiti, saj mu zakon nalaga, da se do kandidatur opredeli. Tej razlagi pritrjuje tudi dr. Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete, ki je za Mladino pojasnil, da mora predsednik države ob odločitvi, da ne bo predlagal nikogar, »navesti jasne, razumljive in utemeljene razloge. Tega v odgovoru predsednikovega urada ni.«

Je torej predsednik države ravnal samovoljno in presegel svoja pooblastila? Ribičič meni, da četudi je Pahor »morebiti šel predaleč v skrbi za zagotovitev najboljše kadrovske ponudbe, ki jo Slovenija premore, je to vsekakor bolje, kot da bi po liniji najmanjšega odpora prispeval svoje k temu, da bi bila kandidatna lista vrnjena Sloveniji«. To se je nekaterim državam že zgodilo, kar je dogodek, ki odmeva po vsej Evropi in velja za hudo sramoto za državo.

Tudi dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete prej omenjene zakonske dikcije ne razume kot obveznost predsednika republike, da mora predlog kandidatov posredovati državnemu zboru: »To bi pomenilo, da smo predsednikovo funkcijo zožili na neko notarsko opravilo, kar pa mislim, da nasprotuje razumevanju predsednikovih pooblastil v tem postopku. Gotovo mu ni treba slediti mnenju sodnega sveta o razvrstitvi kandidatov, ima možnost presoje, lahko tudi sam naredi selekcijo kandidatov in se lahko tudi odloči, da nikogar ne predlaga. Utemeljitve ministrstva se mi zdijo pretirane, tudi tista, ki govori o pravicah kandidatov biti predlagani v izvolitev v državni zbor. Pravica kandidiranja sama po sebi ne zagotavlja pravice do postopka izvolitve. Razpis bi morali ponoviti.«

Sporni kandidati

Po naših informacijah tudi na seji sodnega sveta, ki za predsednika pripravi (neobvezujoče) mnenje in kandidate presoja po strokovnih merilih, ni šlo vse gladko. Pri prvih dveh kandidatih – prvouvrščenemu Miodragu Đorđeviću, ki je že zdaj nadomestni sodnik na ESČP, in Andražu Zidarju (ki naj bi bil tudi favorit Boštjana M. Zupančiča) – naj bi šlo bistveno bolj gladko kot pri kandidatih, ki ju je sodni svet uvrstil na tretje mesto, to je pri Marku Novaku in Ani Vilfan Vospernik. Pri Marku Novaku so se v javnosti namreč pojavili očitki o plagiatorstvu, tako kot pri Boštjanu Tratarju. Med prvouvrščenimi sicer ni Roka Lampeta, ki mu je aprila mariborsko okrožno sodišče zaradi zanemarjanja mladoletne osebe, nasilja v družini in lahke telesne poškodbe izreklo leto in pol zapora.

Ciril Ribičič opozarja, da parlamentarna skupščina Sveta Evrope kandidate zelo strogo presoja, tako s strokovnega kot z etičnega vidika: »Za zavrnitev liste zadošča, da eden od treh kandidatov ne izpolnjuje zahtevnih pogojev za izvolitev ali da med kandidati nista zastopana oba spola, ali da začutijo poskus olajšati izvolitev 'uradnemu' favoritu parlamentarne večine. Vsakdo od treh kandidatov mora biti sposoben kakovostno opravljati funkcijo evropskega sodnika.«

Prijavi sovražni govor