Novinarji – tarče Službe državne varnosti

Ljubljana – »Edini človek v mojem življenju, ki sem ga vrgel skozi vrata svojega doma, je bil agent Udbe. Njegova ponudba za sodelovanje in vohunjenje je bila tako prostaška, tako direktna, tako nečastna, da sem popenil,« je povedal Veno Taufer, pesnik in predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Leta 1966 je BBC London prvič objavil oglas v časopisu Delo, da išče prevajalca in napovedovalca za svoj slovenski oddelek – pred tem so ta mesta na BBC zasedali emigranti. Tedaj je bil Veno Taufer napovedovalec na Radiu Ljubljana. Prijavil se je na razpis, na katerem je bil na koncu izbran. Končno izbiro med njim in Sandijem Čolnikom je opravil njegov bodoči šef z BBC. »Zato je trditev, da nam je Udba oziroma Služba državne varnosti (SDV) priskrbela službo, laž in podtikanje,« je ogorčen Taufer. »Šele ko sem bil izbran in sem se že dogovarjal s kadrovsko službo ter zaprosil za vizo za odhod v Veliko Britanijo – vsa ta pisma so bila tajno odprta in so povzeta v arhivu SDV –, je k meni domov prišel agent SDV in mi predlagal sodelovanje.« Ne glede na to, da je agenta nagnal, je odšel neovirano v London, kjer je služboval tri leta in en mesec. V vsem tem času ga v Londonu ni obiskal nihče, ki bi ga ponovno nagovarjal k sodelovanju s SDV.

Svoje dejanje pa je občutil kasneje v domovini, ob kandidaturi za direktorja gledališkega muzeja. Kljub temu da je edini ustrezal razpisnim pogojem, ni bil izbran. Za naslednja leta so raje imenovali vršilca dolžnosti direktorja, ki sicer ni imel dovolj kvalifikacij. Dobro obveščeni znanec mu je povedal, da mu partija »zameri« njegovo triletno službovanje v Londonu.

Tudi Mitja Meršol, ki je bil za Tauferjem na BBC London, se je na enak način prijavil na časopisni oglas. »Zanj sem napisal celo priporočilo,« pravi Taufer in dodaja, da sta se kasneje velikokrat pogovarjala o skupnih sodelavcih v Londonu. »O sodelovanju s SDV se verjetno nisva, saj se je to razumelo samo po sebi. To je bila običajna praksa. Vsak je vedel, da bo obiskan ali poklican ali ogovarjan, to je bilo normalno. Veliko jih je bilo bolj ali manj sodelujočih ali pa tudi ne, saj te niso mogli prisiliti, razen če si imel kakšne lastne grehe,« je poudari Taufer.

Pritiski na dopisnike

Da po osamosvojitvi nismo uzakonili lustracije, se danes Tauferju zdi napaka. Takrat bi bilo to umazano delo, ki bi doletelo marsikoga, tudi Janeza Janšo. Danes pa zaradi sle po oblasti mažejo in izključujejo drugače misleče. Za Meršola pa pravi, da mu zaradi očitkov o sodelovanju s SDV ni treba odstopiti kot poslanec, saj ni niti ponaredil dokumentov niti ni lagal.

Nekdanji direktor in odgovorni urednik Dela, tudi dopisnik iz Moskve Tit Doberšek je povedal, da ga je Udba vabila k sodelovanju, vendar je pobude večkrat zavrnil in zaradi tega ni čutil posebnih posledic, razen šikaniranja. Nekateri novinarji pa so sodelovali z Udbo. Bili so takšni, ki so imeli hrbtenico, in takšni, ki so bili preračunljivi. Ali si si upal tvegati, je bilo odvisno od pokončnosti.

Ko je postal odgovorni urednik, se je odločil, da v pisarni noče imeti rdečega telefona, ki bi ga neposredno povezal z obveščevalno službo in tedanjimi političnimi veljaki. Dopisniško mesto v Moskvi je bilo v tistem času še posebej občutljivo. Priznava, da ga je službovanje v Moskvi »ubijalo«. Prisluškovanje po telefonu in zasledovanje ni bilo prijetno, vendar je bilo to običajno v tedanjem sovjetskem režimu. Toda imel je »pogum in željo, da je o njem pisal kritično«, pravi.

Marjan Sedmak, dolgoletni dopisnik Dela iz raznih prestolnic (Moskve, Bonna, Rima), je zanikal, da bi mu kdo pogojeval dopisniško mesto s sodelovanjem s SDV. Sam tega ni bil deležen, čeprav je bil tudi dopisnik v Moskvi. Prošnjo za sodelovanje mu je v času dopisnikovanja iz Bonna ponudila slovenska SDV, to je bilo v času ohlajenih odnosov med republiko in federacijo. SDV je tedaj ponudbo utemeljevala s tem, da ne dobijo več nobenih informacij iz Beograda. Sedmak pravi, da je sodelovanje odklonil, ker je imel kot dopisnik dovolj drugega dela.

Marko Jenšterle je leta 1988 postal dopisnik Dela in Tanjuga iz Argentine. Ko so pripadniki hrvaške politične emigracije pred argentinsko vladno palačo napovedali manifestacijo v podporo Dobroslava Parage, mu je jugoslovanski veleposlanik naročil, naj gre na manifestacijo, fotografira navzoče in dostavi fotografije. Sprva je nalogo zavrnil, češ da nima fotoaparata. Ko mu je veleposlanik ponudil službeni fotoaparat veleposlaništva, je zavrnil tudi to možnost.

Jenšterle pravi, da je pomemben del Tanjugove dopisniške mreže financiral jugoslovanski sekretariat za zunanje zadeve. In ker beograjsko zunanje ministrstvo od Tanjugovega dopisnika ni dobilo pričakovanih storitev, se je moral Marko Jenšterle sredi mandata vrniti v domovino. O razlogih za vrnitev je z intervjujem v Mladini in na beograjskem radiu B92 takoj seznanil javnost.