»Obnašal sem bom kot general oboroženih sil SFRJ, dokler je Jugoslavija«

Ljubljana – Stenografski zapisnik razgovora članov slovenskega predsedstva z generalom Ivanom Hočevarjem, ki je bil opravljen pred natanko enaindvajsetimi leti (21. maja 1990), je neke vrste zgodovinski mejnik, dolg skoraj 70 strani, ki resnična dejstva ločuje od današnjih špekulativnih izmišljij nekaterih takratnih udeležencev dogodkov. Milan Kučan, Janez Janša, Ivan Oman, Dušan Plut, Ciril Zlobec in drugi so na tem sestanku enotno tehtali težo ukaza vrha JLA o premestitvi orožja, v njem iskali njegov pomen in bistvo za Slovence (razorožitev teritorialne obrambe) in skupaj z generalom Hočevarjem premišljevali o tem, zakaj JLA in jugoslovansko predsedstvo o ukazu in njegovem namenu ni obvestilo takratnega slovenskega predsedstva. Člani predsedstva so na koncu ob 22.30 tudi soglasno sprejeli sklep in prav nikjer v njihovem takratnem razpravljanju ni zaznati, da bi kdo od njih razmišljal ali govoril s figo v žepu. Ciril Zlobec je takrat navzočim lepo povedal, kaj je namen sestanka: »Bistvo. Tisto, kar moramo okrog tega ukaza dejansko sporočiti slovenskemu narodu. To ja naša vloga«.

Zato preseneča, da so nekateri od omenjenih po dveh desetletjih povsem spremenili svojo resnico. Janez Janša recimo govori o tem, da so za ukaz JLA »Kučan in ostali« vedeli že veliko prej (kdaj, še preden je bil izdan?) in da so »ostale« zgolj zavajali.

Kučan in Plut 
po odgovore v Beograd

Ivana Hočevarja, takratnega načelnika slovenskega štaba teritorialne obrambe, je predsedstvo zaslišalo zaradi njegove odgovornosti pri izvajanju ukaza o obveznem hranjenju orožja v fizično varovanih skladiščih JLA, ki ga je generalštab armade izdal 15. maja 1990, ne da bi o nameri in ukazu samem obvestil slovensko predsedstvo. Seja, na kateri so zaslišali Hočevarja, je bila istega dne, ko sta Kučan in Plut v Beogradu iskala pojasnila za to, da slovensko vodstvo ni bilo obveščeno, in sam pomen ukaza, ki mu danes nekateri pripisujejo največjo težo v orožarskih aferah na jugoslovanskih tleh.

»Sejo sem sklical, ker z dr. Plutom [Dušanom] ocenjujeva, da je prav, da vas informirava, kaj se je dogajalo v Beogradu in da se skupaj dogovorimo, kaj narediti naprej. Na sestanku je bil Jović, ki je potem vendarle, po razgovoru z Drnovškom, poklical Kadijevića, tako da je bil prisoten tudi ta. Prisotni smo bili še Drnovšek, stari sekretar predsedstva in midva z dr. Plutom,« je takratni predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan 21. maja 1991 zvečer začel sestanek članov slovenskega predsedstva, ki je vodil v Hočevarjevo zaslišanje. Jeseni istega leta, ko so bila sprejeta ustavna dopolnila, s katerimi je poveljevanje TO Slovenije prešlo v roke predsedstva, je bil Hočevar razrešen. Na njegovo mesto je bil na predlog ministra Janeza Janše imenovan general Janez Slapar.

Nepokorščina in lojalnost

Generala Hočevarja so člani slovenskega predsedstva zaslišali slab teden po tem, ko je iz Beograda prišel ukaz o premestitvi orožja TO v fizično varovana skladišča JLA. Razmere so bile napete, saj je jugoslovansko vodstvo v 18. maja sprejetem sklepu slovenskega predsedstva, ki je prepovedoval oddajanje orožja v roke JLA, že zaznavalo znamenja slovenske »nepokorščine« Jugoslaviji. Že dan prej, 17. maja, je državni sekretar za obrambo Janez Janša občinskim sekretariatom za ljudsko obrambo naročil, naj orožja kljub ukazu ne oddajajo, ukazu JLA pa se je še pred tem samoiniciativno uprlo kar nekaj poveljnikov oziroma članov poveljstev območnih štabov TO.

Rdeča nit sestanka članov slovenskega predsedstva z generalom Hočevarjem – Slovencem, ki je zase dejal, da se bo na zaslišanju »obnašal kot general oboroženih sil SFRJ, dokler je Jugoslavija in dokler so oborožene sile SFRJ« – je bila razjasnitev »problema, ki je nastal zaradi tega, ker mi [predsedstvo] nismo bili informirani o tem, da se takšna aktivnost izvaja, kakšni so njeni razlogi in njen cilj, niti pred začetkom niti med potekom te aktivnosti«.

Kontroverzna dejstva 
in ocene

Tako je Kučan pravzaprav začel zaslišanje šefa RŠTO Hočevarja, ki je med zaslišanjem pojasnil, da so takšne razmere tudi drugod po Jugoslaviji: »Še kakšni so problemi v drugih republikah. Še posebno v okolici Knina. Morda pa vam na predsedstvu SFRJ tega niso hoteli povedati. Prišlo je do reakcij na nacionalni osnovi srbsko – hrvaško.«

Hočevar je za nastalo »nekontrolirano situacijo« sprejel odgovornost: »Prevzel sem vso odgovornost v imenu predsedstva Jugoslavije, da sem ukazal zaščito orožja po teritorialni obrambi.« Vendar je na zaslišanju govoril tudi povsem nasprotna dejstva. »Manipulira se – ukaz iz Beograda je čista provokacija« in podobno. Člani predsedstva so po zaslišanju enotno sprejeli sklep: »S strani predsedstva Republike Slovenije so bile na pogovoru predstavljene razmere, ki so v Sloveniji nastale po tem, ko je republiški štab za teritorialno obrambo začel premeščati orožje iz skladišč teritorialne obrambe, ne da bi o tem obvestil pristojne organe družbenopolitičnih skupnosti. O tem tudi ni bilo obveščeno predsedstvo Republike Slovenije...«

V sklep, ki so ga naslednjega dne tudi javno objavili – javnost je namreč zahtevala razjasnitev dogajanja v zvezi z orožjem –, so še zapisali, da so »dejstvo, da nismo bili obveščeni, ter ukrep in še posebej način njegovega uresničevanja povzročili upravičeno vznemirjenje« …