Tiskane izdaje
Pred kratkim je bila podeljena nagrada piranesi, srednjeevropsko arhitekturno priznanje v sklopu Piranskih dnevov arhitekture. K pisanju tega zapisa me je spodbudila sicer pričakovana obrazložitev nagrade, opis, ki dejansko meji že na mantro arhitekturne scene. Nagrajeni objekti so namreč oblikovani in postavljeni v prostor »na odgovoren in skromen način«.
Seveda je na prvi pogled videti, da so zadržane (to je tretji sila popularen izraz) arhitekturne stvaritve poleg svoje trajnostne zasnove, ki naj bi jo poosebljale, smiseln odgovor tudi na krizne razmere, na čas, ko so se veliki projekti morali umakniti manjšim posegom v prostor. In ko se veliko ljudi ubada z iskanjem denarja, ki je še do pred kratkim bil tu nekje blizu.
Arhitektura, ki ustreza tem opisom, naj bi sporočala, kako je z malo sredstvi pač mogoče doseči veliko. A še kako pogosto ti zadržani, skromni in kar je še podobnega objekti dejansko pomenijo sila zahtevne, sila drage, včasih celo odkrito netrajne rešitve. Okna, ki morajo v službi skromnega, zadržanega arhitekturnega izraza biti poravnana s fasado, pa strehe, ki seveda ne smejo imeti napuščev, pa hiše brez cokla ... vse to je izvedljivo, v tem ni problem, samo skromno pač ni. Arhitekturno moraliziranje je sploh nekaj, pri čemer bi a priori morali zastriči z ušesi. Arhitekt je prodana duša, opleta pač s tujimi stvarmi in govori, kar uspe prodati.
A moraliziranje v imenu skromnosti arhitekture ima še en vidik. Za stroko bi bilo neprimerno bolj zdravo od vehementnega udrihanja, ki se je zdaj obrnilo proti denarju v vseh kontekstih, lastno spoznanje, da se ji dejansko o teh stvareh kaj dosti ne sanja. O vzgibih investitorjev (to so namreč tisti ljudje, ki dajejo arhitektom delo) se kaj dosti ne govori ali pa se jim noče podeliti legitimnosti, prav tako ne o poteku investicije, ne o včasih zares »trajnostnih« posledicah, ki jo ta ima na življenje ljudi v finančnem smislu. O ljudeh, ki imajo včasih takšne nečastne vzgibe, da bi zaslužili ob gradnji ali pa na drugi strani ne hoteli dodatno financirati skromnega arhitekturnega izraza, ker če je kaj, je pač ekskluziven, oni pa bi želeli skromno hišo ...
V krizi bi morali zagrabiti za vse, kar nam razlaga ustroj današnjega kapitalizma, ki ga seveda ne maramo, a ga, seveda, živimo. Arhitekti bi se morali naučiti, kaj je to investicija v nepremičnino, ki jo oblikujejo. Čeprav marsikomu ne bi nikoli uspelo vzljubiti pokvarjencev, ki plemenitijo denar na plečih naše kreativnosti, je dejstvo, da nam ljudje položijo v roke kup denarja, s katerim moramo ravnati. Smotrno, če se to le da v teh krajih. Če bi posedovali to znanje, bi kot orodje za naše delo lahko sprejeli resnično odgovorne rešitve in z njimi gradili sodobno arhitekturo. In nehali moralizirati.
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
