Odločil se je, da ne bo »marionetni veleposlanik«

Geržina: Na Hrvaškem potrebujemo močnega veleposlanika, ki ima zaupanje celotnega državnega vrha

Objavljeno
01. september 2015 20.35
Karl Erjavec. Podpis sporazumov. Srečanje predsednika Vlade Republike Slovenije Mira Cerarja in predsednika Vlade Ruske federacije Dmitrija Medvedjeva v Ljubljani, 27. julija 2015
Urban Červek, Rok Kajzer,ozadja
Urban Červek, Rok Kajzer,ozadja
Odločitev Aleksandra Geržine, da se bo odpovedal veleposlaniškemu mestu v Zagrebu, je nov udarec v sagi najnovejših slovensko-hrvaških odnosov. Po prisluškovalni aferi in zapletih z arbitri bo veleposlaništvo v Zagrebu »obglavljeno« še najmanj dva meseca.

Naši sogovorniki med vzroke za Geržinov odstop – poleg tistih, ki jih je navedel v izjavi – prištevajo precej slabo prikrito diskreditacijo, katere namen naj ne bi bil poskus, da bi Geržini preprečili odhod na Hrvaško, ampak da bi ga še pred prevzemom položaja oslabili.

Del napadov je šel v smer, da je za njegovo imenovanje – čeprav je Geržina v diplomaciji že več kot 23 let – zaslužen oče, ki je vpliven član Desusa, del pa, da bi predsednik republike veleposlaniško mesto v Zagrebu raje zaupal Iztoku Mirošiču. Nadaljevalo pa se je z »razkritjem« iz poročila o nadzoru na veleposlaništvih, kjer so Geržino, čeprav so bile okoliščine nastanka stroškov pojasnjene, mediji in deloma tudi MZZ postavili med obsojene, ovadene in odpuščene diplomate.

Napadi po imenovanju

Ti pritiski, pravijo naši viri, niso bili naključni in Geržina je očitno ocenil, da bi se napadi lahko nadaljevali tudi po imenovanju, kar bi onemogočilo njegovo normalno delovanje v hrvaški prestolnici v tem občutljivem času. Med ključne vzroke pa se neuradno pripisuje predvsem nepodpora ključnih soustvarjalcev zunanje politike. Prav v primeru diplomatskega nadzora (ki mu je očital izplačila potnih stroškov za pogosta potovanja med Dunajem, Celovcem in Ljubljano zaradi pogajanj o dvojezničnih tablah) ga minister Karl Erjavec ni odločno vzel v bran.

Njegov trud okoli ureditve dvojezičnih tabel pa je, drugače kot Erjavec, ki je ob objavi poročila o diplomatskem nadzoru molčal, zaznal ugledni časnik Presse, ki je ob njegovem odhodu z mesta veleposlanika na Dunaju julija 2013 zapisal, da gre za »sodobnega veleposlanika« s tesno mrežo kontaktov na evropski ravni od politikov, uradnikov, kulturnikov do novinarjev. Za njegov največji uspeh so navedli rešitev spora z dvojezičnimi krajevnimi napisi na avstrijskem Koroškem. »Na Dunaju ga bomo pogrešali,« so zapisali.

Spopadi pogledov

Ob tokratem imenovanju za veleposlanika v Zagrebu pa je ob Erjavčevemu molku izostala izrecna Pahorjeva podpora. To ni nenavadno: pogledi na politiko do Balkana so med Pahorjem in Geržino precej različni. Zadnji bi bil v Zagrebu precej osamljen, saj je znano, da Pahor ob tihem soglasju vrha MZZ vodi precej samostojno zunanjo politiko (skoraj izključno do Balkana), od katere so veleposlaniki in deloma tudi MZZ praviloma odrezani. Različni pogledi na Balkan pri ključnem regionalnem veleposlaniku (poleg beograjskega) pa Pahorju zagotovo ne bi ustrezali.

Od tod tudi Geržinove navedbe, da Slovenija zdaj v Zagrebu potrebuje veleposlanika, ki ima vso podporo v domači politiki. Geržinovi sodelavci pa pojasnjuejo, da se je odločil, da »preprosto ne bo marionetni veleposlanik«.

Brez dvoma je v ozadju Geržinovega odstopa spopad dveh struj v slovenski zunanji politiki. Geržina s svojimi stališči, da je treba zunanje politično energijo bolj usmeriti predvsem na območje srednje Evrope, k tako imenovani Višegrajski skupini, odstopa od zunanjepolitičnih prioritet MZZ in predvsem predsednika republike. Ta si je za enega svojih ključnih ciljev postavil urejanje odnosov med državami nekdanje Jugoslavije (proces Brdo).

Pretirano na Balkan

Tudi ob izbruhu afere z arbitražo pred mesecem dni je Geržina opozoril na potrebne spremembe v zunanji politiki, kar po naših informacijah ni bilo dobro sprejeto med tistimi, ki vidijo prioriteto v Balkanu. Geržina je takrat za Delo med drugim dejal, da naj »nekoliko premislimo naše pretirano in preveliko ukvarjanje z Balkanom, kjer zadnje čase dobivamo vedno več udarcev 'pod pasom', ponižujočih izjav, težav za naše gospodarstvo« in da bi morali »nekaj te energije, ki jo usmerjamo v Balkan, preusmeriti v širši srednjeevropski in alpski prostor, kamor spadamo kulturno, zgodovinsko in civilizacijsko«.

EU, Nato in ZDA

Z zunajepolitičnimi težkokategorniki je trčil tudi zaradi svojega prepričanja, da mora Slovenija, glede na več kot jasno odločitev za članstvo v EU in Natu, največ zunanjepolitične energije usmerjati v te dve povezavi, kar se, predvsem glede Nata in stikov z ZDA, zelo zanemarja.

Posledica vseh omenjenih nasprotij in medijskega poročanja o diplomatskem nadzoru – s katerim je vrh MZZ preusmeril pozornost z zahtev po odstopu Karla Erjavca – je tudi to, da se je s tem slabila operativna moč veleposlanika v Zagrebu. Politične zaplete in diskreditacije namreč zagotovo pozorno spremljajo v gostiteljski državi. Geržina je včeraj sam izpostavil, da bi bilo njegovo delo v takšnih okoliščinah oteženo, če ne celo onemogočeno. V Zagrebu zagotovo niso prezrli, da prihaja veleposlanik brez izrecne podpore predsednika republike in le delno podporo vrha MZZ.

Erjavec: To je neodgovorno

Erjavec je včeraj dejal, da je Geržina ravnal neodgovorno, še posebno ker je že prišlo soglasje Hrvaške; zdaj si ne predstavlja, da bi se Geržina še potegoval za katero veleposlaniško mesto. Minister meni, da je Geržina zaupanje vlade in predsednika republike imel. Je pa Erjavec zagotovil, da veleposlaništvo v Zagrebu deluje nemoteno, da bodo že ta teden začeli postopke za iskanje novega veleposlanika, Geržina pa da bo razporejen na delo znotraj ministrstva.