»Odprti sta obe možnosti, da Grki obdržijo ali pa zapustijo evro«

Ljubljana – Odprti sta obe možnosti: da Grki ostanejo v evrskem območju ali iz njega odidejo. Prihodnji dnevi pa bodo res ključni glede tega, kar se bo pozneje v resnici zgodilo, je položaj po nedeljskem referendumu za Delo komentiral ekonomist Mojmir Mrak.

Glede na to, kar je bilo rečeno pred referendumom, bi lahko pričakovali, da je zgodba o grškem članstvu v evrskem območju zaključena, pravi dr. Mojmir Mrak. »A verjetno današnji, torkov evropski vrh ni bil sklican, ne da bi govorili prav o tem. Zdaj bo predvsem pomembno, kakšen bo odziv na evropski strani. Mislim, da bodo poskusili opraviti še en krog pogovorov, ki verjetno ne morejo privesti do bistveno drugačnega dogovora, kot je bil na mizi. Če to [za Grke] ne bo sprejemljivo, bodo verjetno sprejete bolj temeljite odločitve, verjetno tik pred 20. julijem, ko bo ECB morala sprejeti bolj odločno stališče,« pravi Mrak. Kar zadeva odstop grškega finančnega ministra Varufakisa, Mrak meni, da je bila to »precej grška notranja zgodba. Verjetno je res, da ga nekateri niso želeli srečevati na sestankih finančnih ministrov, a to verjetno ni bil ključni razlog, da je odstopil. Očitno je bilo veliko razlik tudi v sami Grčiji, v vladajoči ekipi.«

»Referendum bo še poslabšal položaj«

Tudi ekonomist dr. Igor Masten je prepričan, da bo zdaj EU morala pokazati enotno stališče, kot ga je imela, ko je pobudo za grški referendum označila za slabo. »Grčija je odločena, da gre na nova pogajanja, in je prepričana, da ima s tem močnejše politične karte. Vlada je dobila potrditev na referendumu in ima jasen mandat, da nadaljuje pogajanja na način, kot si ga je zadala, ko je pred desetimi dnevi zavrnila predlog institucij. Tudi minister za finance Janis Varufakis je pojasnil, da je odstopil, da bi s tem olajšal pogajanja z evropskimi partnerji. Težko pa rečem, da so si Grki z referendumom ekonomsko izboljšali svoj položaj. Kvečjemu nasprotno. Večina analitikov meni, da bi se lahko zaradi tega ekonomska situacija še poslabšala. Referendum je res dvignil politično zaupanje, ne more pa dvigniti ekonomskega in potrošniškega zaupanja in stimulativno delovati na investicijsko klimo v Grčiji ali pa na izkupiček turistične sezone.«

Sicer pa se morajo zdaj glave ohladiti in vsi, na vseh straneh morajo premisliti, kako naprej. »Na eni strani je poreferendumska evforija, ki ni povezana z ekonomsko realnostjo, na drugi strani je verjetno zelo veliko nezadovoljstva na strani političnih voditeljev v državah Unije, ki se spopadajo s problemom, kako utemeljiti nadaljevanje pogajanj pred svojimi volivci. Recimo, pri odpisu dolgov ekonomsko gledano ni sporno, da ga Grčija potrebuje, vprašanje je, kdo bo nosil breme. Kako, s katerimi reformami bo Grčija zagotovila gospodarsko rast, je vprašanje, ki povprečnega volivca, tudi v Sloveniji, skoraj ne zanima,« pravi Masten. Grški referendum naj bi bil izraz demokratičnosti, »a tudi slehernik iz držav kreditork se zdaj sprašuje, kakšni bodo elementi pravičnosti in solidarnosti ob vprašanju, kdo naj nosi breme odpisa dolgov. Vemo pa, da to prej ali slej pristane na plečih davkoplačevalcev.«

Kar zadeva ekonomske posledice grškega referenduma za Slovenijo Masten ugotavlja, da »trgi niso panični. Razmere so stabilne, tudi danes je odziv na trgih relativno blag. Težko pa je reči, ali je dogajanje le odziv na grški ne ali pa je v kombinaciji s tem, da relativno problematične novice prihajajo tudi s kitajskega trga kapitala.«

Grčija je pred napovedanim odprtjem bank že zaprosila za povečanje sredstev, ki jih nudi evrosistem (gre za t. i. posojila v sili). »To je verjetno lahko zgolj del nekega celovitega paketa, ko bo dosežen politični konsenz, kako naj inštitucije in EU kot celota pristopijo k reševanje razmer v Grčiji. Drugače pa tudi čisto formalno ne vidim možnosti, da bi se lahko že zgolj zaradi referenduma lahko sprostila kakršnakoli sredstva. Če poskušamo biti pragmatični, je zdaj najbolj verjetno nekajdnevno nekajdnevno podaljševanje statusa quo,« pravi Masten.

Na naše poizvedovanje o posledicah grškega referenduma na Banki Slovenije in ministrstvu za finance včeraj niso imeli komentarja.

Darilo Evropi?

»Izid grškega referenduma predstavlja darilo EU, predvsem tisto, kar ta že nekaj časa močno pogreša – demokracijo. Nekdanji predsednik evropske komisije Jacques Delors je že pred časom opozoril, da nova generacija vladajočih politikov na ravni Evropske unije s tem, ko ogroža nacionalno suverenost njenih članic – izjema so seveda močne in velike – in posledično demokracijo, to spreminja v nekaj, kar je skregano z idejami in zamislimi njenih političnih »očetov«. Medtem ko se je za sprejem v ta »klub« prej od kandidatk zahtevalo, da izpolnjujejo demokratična merila, so danes ta razumljena kot nekaj, kar je moteče v Evropski uniji. Enaka usoda je doletela uveljavljanje enakopravnosti in solidarnosti med njenimi članicami,« je ocenil dr. Rudi Rizman, profesor sociologije na univerzi v Bologni. Ne le Grčija v zadnjih petih letih, ko jo EU praktično obravnava kot »dolžniško kolonijo«, tudi druge njene članice, še posebej bolj »ubogljive« med njimi, kamor se žal uvršča tudi naša država, občutijo kritični manko enakopravnosti, ki se mu je Grčija z novo vlado odločno uprla in s tem posnema tiste med njimi, ki to jemljejo kot nekaj samoumevnega (seveda velike in vplivne na čelu z Nemčijo in Francijo), razmišlja Rizman.

»Nazadovanje EU pa je v tem pogledu še dosti bolj kritično. Na nedavnem srečanju voditeljev EU je v zvezi z obravnavanjem migrantov in Grčije predsednik italijanske vlade Matteo Renzi voditelje opozoril, da je bolje, da njihovo idejo Evrope ohranijo zase, ker si glede na njihovo razumevanje vloge EU ta ne zasluži, da bi si jo (še) lahko lastili. Paradoks je, da sta danes bolj ali manj osamljena nosilca upanja v EU, kakor je bila zamišljena na začetku, s strani uradnega Bruslja (beri: Berlin) na pol izobčena Grčija in migranti, ki v Sredozemskem morju umirajo za tisto, kar jim predstavlja EU. Kdo od njenih državljanov bi bil danes pripravljen žrtvovati življenje za evropsko idejo?,« se sprašuje sociolog.

»S tem, ko sta tako desni kot levi politični mainstream, ki danes »vladata« EU, sprejela neoliberalni konsenz, je EU postala praktično ujetnik ideologije, ki zahteva tiste vrste »disciplino«, ki jo nekateri ironično, čeprav ne brez razloga, poimenujejo s »finančno-tržnim stalinizmom«. To, da se je EU spremenila v (katerikoli) ideološki projekt je verjetno nekaj najhujšega, kar se ji je lahko pripetilo. Grški »ne«, ki v sicer drugačnih zgodovinskih okoliščinah spominja na jugoslovanski »ne« Stalinu leta 1948, lahko razumemo kot prvo pomladno lastovko, ki utegne že na naslednjih volitvah »obiskati« tudi druge članice EU,« je analiziral Rizman. Prepričan je, da logika te novo komponirane ideološke hegemonije neizogibno vodi k izključevanju: še ne dolgo tega je bilo nepredstavljivo, da bi  Bruselj v imenu EU rušil vlade ali poskušal spreminjati demokratično vzpostavljeni režim v kateri od njenih članic, kot je bil to primer lani in te dni, obakrat v Grčiji.

Podemos ni Siriza

O tem, ali se lahko »grški model« prenese drugam, politolog dr. Samo Uhan iz ljubljanske fakultete za družbene vede odgovarja: »Stvari niso tako zelo preproste. Neka ideja se lahko oblikuje, da se uresniči, pa morajo obstajati določene okoliščine. V Grčiji so nastale in se razvijale, v Španiji pa se na identičen način ne more zgoditi. Podemos ni Siriza, ne po karizmatičnosti voditeljev, ne po idejni podstati. So pa to politične skupine, ki naj bi bile v ozadju snovanje nove politične paradigme. Kar se je zgodilo lani na volitvah pri nas, je bilo približno podobno, volilni rezultat je bil izraz hotenja, da se prekine z neko staro politiko, ampak bolj v kontekstu, ki ga je oblikovala morala, potreba po politični etiki, bolj kot izrazito eksistencialna ekonomska vprašanja. Zanesljivo pa ima ZL svoj prostor v kontekstu, ki bi nastal v Evropi, neke nove ali reflektirane levice, ki je obstajala v 70. letih, potem pa je izgubila ves naboj na točki, ko je opustila zavzemanje za socialne vprašanja ljudi. Poudarek se je prestavil na vprašanja človekovih pravic, enakopravnosti, ki si sicer pomembna vprašanja, a z njimi ni mogoče nagovarjati najširših slojev in zmagati na volitvah.«

Po Uhanovem mnenju se postavljajo vprašanja ustroja in delovanja Evrope: »V tej igri ni nedolžnih: Grki so se pustili podkupovati, Evropa je podkupovala. Oboji so špekulirali. Jasno pa je, da se je diskreditirala teza, ki smo ji bili priča zadnjih nekaj let, da ni alternative ukrepom in politiki EU. Kar sicer ne pomeni, da imamo dobre alternative. Zdaj smo na točki, ko bo treba razmišljati o novih razvojnih paradigmah. Ne vemo, ali se bo to tudi v resnici zgodilo. Ampak za to, da ni alternative, je kriva evropska politika, ki si je pustila narekovati svojo politiko s strani finančnih centrov. Ta model se je zdaj znašel v popolnoma slepi ulici. Prišlo je do popolne asimetrije razdelitve bogastva in moči v Evropi, na preizkusu je evropska demokracija, demokratični primankljaj je postal neznosen. Kakšen dialog je možen, ko imaš na eni strani posredno voljeno evropsko elito, na drugi pa dogodek, ki je utelešenje neposredne demokracije?«

Kako naprej? »Težko je napovedati, saj ne eni ne drugi ne vedo, kaj se je zgodilo in kaj bi naredili s tem izidom. Strah Evrope je, da se izoblikuje neki nov model reševanja, nova alternativa, grški strah pa je realen strah, da neoliberalna spona ne bo izražala problemov ljudi. Stvari ne bodo jasne v naslednjih nekaj dneh, kot pričakujejo nekateri ekonomisti, ker tega, kakšna je druga razvojna paradigma, nihče ne zna povedati.«

Med Scilo in Karibdo

Grki so bili pred hudo dilemo, izbirali so med Scilo in Karibdo, poudarja prof. dr. Mirjana Ule iz ljubljanske fakultete za družbene vede. Ne »da« ne »ne« nista bili dobri možnosti, oboje namreč prinaša negotovost. »Grški »ne« razumem kot sporočilo Evropi, naj ohranja človeško dostojanstvo vseh ljudi. Evropa je in bi morala biti Evropa različnih kultur in življenjskih stilov. To njeno bogastvo, ne pa slabost. Ljudi ne moremo stiskati v kot. Teže ne smeta imeti samo kapital in denar. Evropa ni samo pogovor ekonomistov, bankirjev, politikov, ampak tudi razmišljanje filozofov, sociologov in humanistov. Grki niso enotno sporočili, da nočejo varčevanja, ampak da hočejo dostojanstvo.« To je, kot poudarja profesorica, ena najpomembnejših vrlin in etičnih dimenzij, ki človeku daje samopodobo, samospoštovanje in samozavest, da lahko ustvarja.