Odprto vprašanje – kako do 110 milijonov evrov

Rešitev o dolgotrajni oskrbi, ki jo predlagajo na ministrstvu za zdravje, ni usklajena s finančnim resorjem.

Objavljeno
20. oktober 2017 22.29
Barbara Hočevar
Barbara Hočevar
Ljubljana – Dolgo pričakovan zakon o dolgotrajni oskrbi je od danes v javni obravnavi. Dokument, ki naj bi predstavljal strateški okvir novega samostojnega stebra socialne varnosti, pa ni še niti medresorsko usklajen. Razhajanja so, denimo, v tem, kako bi pridobili dodatna sredstva.

Po več kot 15 letih, odkar je bilo prvič slišati napovedi, da bo država, kot odgovor na potrebe, ki spremljajo starajoče se prebivalstvo, uredila sistem dolgotrajne oskrbe, je danes luč sveta ugledal predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. V enem mesecu javne razprave naj bi zbrali vse pripombe nanj. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc ga je danes tudi predstavila socialnim partnerjem na seji ekonomsko-socialnega sveta.

V predlogu, ki odpravlja razmejitve na socialne in zdravstvene storitve na tem področju, so definirali upravičence do storitev dolgotrajne oskrbe, ki bodo starejši od 18 let in zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti potrebujejo pomoč pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih potreb.

Uvaja enotno vstopno točko, postopek uveljavljanja pravic in ocenjevalnega orodja za oceno upravičenosti. Po tem orodju, ki so ga razvili in ga uporabljajo v Nemčiji, bodo glede na to, kaj upravičenci še zmorejo, te razvrstili v pet kategorij. V skladu z njimi bodo dobivali pomoč, bodisi denarni prejemek bodisi pravico do storitev v formalni oskrbi na domu ali v instituciji ali v najvišji kategoriji pravico do osebnega pomočnika.

Na zdravstvenem ministrstvu pravijo, da zagovarjajo predvsem ohranjanje samostojnosti, cilj je deinstitucionalizacija. Bistveno se bo krepila podpora neformalnim oskrbovalcem, zlasti svojcem in organiziranim prostovoljcem. Izhodišča za pripravo zakona pa so bila, po besedah Milojke Kolar Celarc, zmanjšanje neenakosti med institucionalnim delom in oskrbo na domu, poenotenje med ruralnim in urbanim delom ter med regijami, upoštevanje individualnih potreb posameznika in integriranje financiranja in storitev. Ocenjujejo, da potrebuje danes dolgotrajno oskrbo okoli 60.000 ljudi, v prihodnjih letih pa se bo njihovo število povečalo za dodatnih 10.000 do 15.000.

Vsaj tretjina še iz žepa

Kdor je pričakoval, da bo vzpostavitev stebra dolgotrajne oskrbe bistveno razbremenila starostnike, ki storitve potrebujejo, ali njihove svojce, bo lahko precej razočaran. Posamezniki, ki bodo po kriterijih vstopne točke uvrščeni v katero od kategorij, bodo vseeno morali kriti 30 odstotkov cene storitve. Tisti, ki bodo v domovih za upokojence, pa bodo morali še naprej sami (ali njihovi svojci) v celoti kriti nastanitvene stroške oziroma tako imenovani hotelski del, ki okvirno znaša 450 evrov na mesec oziroma 90 odstotkov minimalne pokojnine za polno dobo.

Pri tem je treba vedeti, da do vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe ne bodo upravičeni vsi, ki tako menijo, temveč morajo doseči vstopni prag. Po besedah Tatjane Buzeti, direktorice direktorata za dolgotrajno oskrbo na zdravstvenem ministrstvu, so zelo okvirno ocenili, da bi v prvo kategorijo uvrstili tiste, ki potrebujejo 26 ur pomoči pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih potreb na mesec. Kdor bi je, denimo, potreboval tri ure na teden, ne more v sistem.

Od kod bodo vzeli?

Bistveni vzrok, da v vseh teh letih še nobeni vladi ni uspelo vzpostaviti sistema dolgotrajne oskrbe kot samostojnega stebra, je bil denar oziroma način, kako zagotoviti njegovo financiranje. Pri zdravstvenem ministrstvu, ki je pristojno za področje dolgotrajne oskrbe od januarja letos, prej so se z njim ukvarjali na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, so se odločili, da bodo v novo blagajno prenesli 114 milijonov evrov, ki jih že zdaj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) vsako namenja za storitve dolgotrajne oskrbe. Tako se bo 0,71 odstotka stopnje, ki jo plačujejo delodajalci, in 0,59 odstotka od delojemalcev za zdravstveno varstvo po novem steklo v blagajno za dolgotrajno oskrbo. Vanjo naj bi 79 milijonov evrov prispevala tudi pokojninska blagajna, s sredstvi, ki gredo zdaj za dodatek za pomoč in postrežbo, ki bi ga ukinili.

Izračunali so, da bi, z uvajanjem nujnih novih storitev in upoštevanjem 20-odstotnega povečanja potreb po dolgotrajni oskrbi, potrebovali vsaj 300 milijonov evrov na leto. Razliko približno 110 milijonov evrov bi dobili z obveznim doplačilom za dolgotrajno oskrbo v višini 0,48 odstotka od zavarovalne osnove. Torej bi vsi, ki plačujejo osnovno zdravstveno zavarovanje, dajali po načelu solidarnosti. Upokojenci bi morali plačati od 1,40 do 19,80 evra na mesec, aktivno prebivalstvo od 4,30 do 31,60 (kapica je trikratnik povprečne plače) in brezposelni od 2,60 do 6,60 evra, pri čemer snovalci zakona previdevajo, da bi to breme prevzeli bodisi občinski bodisi državni proračuni.

Kako natančno naj bi se ti zneski, ki bi bili delež od neto prejemkov, pobirali, pa po besedah Tatjane Čerin, predstavnice delodajalcev v ekonomsko-socialnem svetu, pristojni z ministrstva za zdravje niso znali prepričljivo pojasniti. Neuradno je slišati, da se s predlogom zdravstvenega ministrstva, kako bi dobili 110 milijonov evrov, ne strinjajo na ministrstvu za finance. Tam menda zagovarjajo pavšalne obremenitve, v kakšni višini in po kakšnem ključu, pa nam niso odgovorili. Pravijo, da usklajevanja še potekajo in da v tej fazi še ne morejo komentirati.

Ministrica za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak pa je že pred dnevi komentirala, da je predlog zakona oziroma njegov koncept zanjo veliko razočaranje, ker preveč favorizira možnost, da oskrbo prevzamejo družinski člani. Odprtih vprašanj, glede katerih se usklajujejo z zdravstvenim ministrstvom, pa je še kar nekaj.