Onemogli ne smejo ostati prepuščeni družbi

Po več kot desetih letih še vedno brez konkretnih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe.

pon, 20.03.2017, 06:00

Ljubljana – Zaradi staranja prebivalstva bo zdravstveno in socialno pomoč v naslednjih letih potrebovalo vedno več ljudi. Sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe so vse vlade v zadnjih več kot desetih letih izpostavljale kot prednostno nalogo, vendar je do sedaj predvsem zaradi zagotovitve sredstev vedno ostalo le pri obljubah.

Starejša Ljubljančanka si je pred nekaj meseci pri padcu zlomila roko in postala nepokretna. V bloku je živela sama, zato je pri opravilih potrebovala pomoč. Kot večina z onemoglimi svojci se je njena hči čez noč znašla pred dilemo, kako zanjo poskrbeti.

Najprej se je obrnila na ljubljanski zavod za oskrbo na domu, kjer s sofinanciranjem občine nekaj ur na dan uporabnikom nudijo zdravstveno pomoč in pomoč pri vsakdanjih opravilih. Zaradi pomanjkanja negovalcev so ji dejali, naj jih ponovno pokliče čez dva tedna, takrat pa so ji povedali, da bi lahko sprva pomagali le eno uro na dan. Vendar je mama več pomoči zaradi poškodbe potrebovala nemudoma, razlaga hči: »Morala sem vzeti dopust. Ostala sem pri njej, dokler nisva uredili namestitve v domu za starejše, med katerimi so razlike v negi očitne, čakalne vrste za najboljše dolge, oskrba na domu pa je draga.«

Brez enotnega zakona

Gospa je ena od več kot 61.000 pri nas, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Vendar zdravstvene in socialne storitve za tiste, ki zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti potrebujejo pomoč, niso urejene sistemsko. Čeprav je Slovenija za različne oblike dolgotrajne oskrbe leta 2014 namenila več kot 487 milijonov evrov, od katerih je četrtina sredstev zasebnih, storitev še vedno ne ureja enoten sistemski zakon.

Poleg pokojninskega in invalidskega zavarovanja dolgotrajno oskrbo »pokriva tudi cela vrsta drugih zavarovanj: zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, zakon za socialne prejemke in socialnovarstvene storitve, skrb za vojne veterane in zakon o varstvu duševno in telesno prizadetih. Zaradi takšne razpršenosti so kriteriji do upravičenosti neenotni, financiranje je dolgoročno nevzdržno, nadzora nad vsemi storitvami pa ni, zato sedanja ureditev vsem, večinoma starejšim, ne zagotavlja enakovrednega dostopa do pomoči.

»Svojci se znajdejo v stiski, ko nekdo v njihovi družini potrebuje dolgotrajno oskrbo, saj navadno sploh ne vedo, na koga naj se takrat obrnejo,« razlaga Alenka Oven, direktorica Inštituta za dolgotrajno oskrbo, kjer zadnja tri leta predvsem posameznike ozaveščajo o teh storitvah. Večinoma jih usmerijo k zahtevi po dodatku za pomoč in postrežbo, katerega višina je od 150 do nekaj več kot 400 evrov za popolnoma nepokretne. »Ta dodatek je tako nizek, da si nekdo, ki potrebuje pomoč, velikokrat ne more privoščiti oskrbe zunaj svoje družine ali bivanja v domu, četudi lahko oboje sofinancirajo občine. Večinoma je zato prepuščen domačemu okolju in družini,« pravi Ovnova. Svojci zaradi drugih obveznosti težko ostanejo doma, pogosto naletijo na nerazumevanje delodajalcev, zaradi česar se, da bi skrbeli za ostarele starše, tudi predčasno upokojijo, kar lahko povečuje revščino in vodi v prekomerno koriščenje dostopnejših zdravstvenih storitev, pravijo na uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar). 

Težava je financiranje

Od prve pobude za ureditev sistema dolgotrajne oskrbe leta 2002 je vsaka vlada ureditev prelagala iz predala v predal predvsem zaradi vprašanja dodatnega vira financiranja. Zadnji predlog iz leta 2010 je pred padcem vlade predvideval uvedbo obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bi ga tako kot trenutno zdravstveno zavarovanje za zaposlene plačevali delodajalci, za del financiranja pa bi poskrbela država s sredstvi iz proračuna.

Zdaj je vir financiranja povezan z novo zdravstveno reformo, ki predvideva spremembe dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kot pravijo na direktoratu za dolgotrajno oskrbo ministrstva za zdravje, bo financiranje dolgotrajne oskrbe po predlogu zakona temeljilo na enotni blagajni, vendar dodatni vir in višina sredstev še vedno nista znana. Prav tako ni jasno, za koliko bi obremenili posameznika, kako bodo okrepili kadre in kako bo dolgotrajna oskrba vplivala na infrastrukturo institucionalnega varstva. Predlog novega zakona o dolgotrajni oskrbi bodo v obravnavo poslali julija letos, obljubljajo.


Grozeče napovedi

Ureditev dolgotrajne oskrbe je nujna zaradi staranja prebivalstva, krčenja družin in tehnološkega napredka, ki zahteva reorganizacijo oskrbe, opozarjajo na Umarju. Po projekcijah Eurostata bo leta 2030 četrtina svetovnega prebivalstva stara čez 65 let. Potrebe po dolgotrajni oskrbi pa se bodo pri nas najbolj izrazite po letu 2025, ko bodo starostno mejo 80 let začele prestopati najbolj številčne generacije. Po ocenah evropske komisije bo do leta 2060 dolgotrajno oskrbo potrebovalo dvakrat več Slovencev kot sedaj.

Poleg sistemske ureditve z znanim dodatnim virom financiranja bi pristojno ministrstvo lahko naredilo več tudi na področju ozaveščanja o storitvah, dodatni kakovosti rehabilitacije po poškodbah, na področju dela pa zagotovilo, da bi imeli posamezniki možnost izobraževanja na področju nege, pa tudi možnost zapustiti trg dela in se po negi onemoglega doma k delodajalcu vrniti, pravi Ovnova. Ne le, da se s trenutno zakonodajo na družbene spremembe ne odzivajo, napredek na področju zdravstva in sociale tudi zavirajo.

Prijavi sovražni govor