Tiskane izdaje
»Včasih sem tako lačna, da se bojim, da bom ponoči umrla in se zaradi lakote nikoli več ne bom zbudila,« so pretresljive misli desetletnice. Preganjajo jo strahovi, pomanjkanje, negotovost, podobno kot še več sto tisoč njenih vrstnikov.
Samo v zadnjem mesecu je Slovenijo prečkalo več kot 62.000 otrok, kar pomeni, za primerjavo, 208 polnih osnovnih šol, opozarjajo pri Unicefu. Četrtina ljudi, ki so letos zaprosili za azil v Evropi, so mladoletne osebe. Samo od januarja do septembra je vlogo za mednarodno zaščito oddalo 214.000 otrok, to je 75 odstotkov več kot lani oziroma 700 vsak dan. »To niso le številke, ampak otroci z imeni in priimki, željami in potrebami kot mi,« je poudarila Nomi Hrast, junior ambasadorka Unicefa Slovenija. Pri Unicefu poudarjajo, da so otroci begunci in migranti najprej otroci ter da potrebujejo posebno skrb in zaščito.
Eno od sporočil ob današnjem dnevu je, da bi morali imeti vsi otroci enake možnosti za razvoj, da se lahko kasneje v življenju razvijejo njihovi polni potenciali. »S tem ne bodo ustvarili le boljše prihodnosti zase, ampak bodo prispevali k uspešnemu razvoju družbe in trajnostnemu razvoju sveta,« so prepričani pri Unicefu, kjer pristojne pozivajo, naj zagotovijo varne in do otrok prijazne prostore za sprejem in namestitev, zdravstveno oskrbo, psihosocialno pomoč, možnost za igro in učenje. Prav tako pričakujejo več prizadevanj za zmanjšanje tveganj na poti.
Tisoč brez spremstva
Ob sedanji krizi s prebežniki je vse več tudi mladoletnikov, ki potujejo brez spremstva. Vzroki za to so zelo različni: bodisi so se na poti družine po nesreči ločile in so se otroci izgubili bodisi so ostali brez staršev; včasih gredo, zlasti starejši mladoletniki, sami na pot, predvsem iz nekaterih afriških držav, kjer divja vojna, starši pa jih pošljejo stran, da jih ne bi rekrutirale različne vojske in milice. Kako velik problem to postaja, potrjujejo statistike: lani je v EU za azil zaprosilo 23.160 mladoletnikov brez spremstva. Od januarja do oktobra letos pa je samo na Švedskem želelo mednarodno zaščito pridobiti 23.349 mlajših od 18 let, ki so tam brez staršev ali skrbnikov. Ta skupina velja za posebno ranljivo, saj so še bolj izpostavljeni zlorabam in izkoriščanju kot druga begunska populacija.
Še do pred kratkim je bila ena od skrbi razvitih držav to, kakšne mehanizme bi uvedli, da bi prepoznali »prave« mladoletnike – od tega, da so nekateri predlagali rentgensko slikanje okostja, do drugih dvomljivih posegov v telesno integriteto posameznika. Ker bi morali biti mladoletniki po mednarodnih konvencijah in zakonih deležni precej ugodnejše obravnave v vseh postopkih, se je marsikateri mladi odrasli poskušal predstavljati kot mladoletnik. A zdaj mnoge organizacije, ki pomagajo beguncem in migrantom, opozarjajo na obrnjeno situacijo – številni petnajst-, šestnajst- in sedemnajstletniki prikrivajo svojo resnično starost na poti po Evropi zato, da jih ne bi nastanili v kakšen poseben center in jim s tem preprečili odhod do njihovega cilja.
V stoletju migracij
»Problem mladoletnikov brez spremstva v Sloveniji številčno doslej ni bil tako pereč, kot je v nekaterih drugih državah, saj ni bila njihova končna destinacija. Vendar je treba izpostaviti pomanjkljivosti v sedanji obravnavi, ker sistem ni dobro organiziran. Ker je 21. stoletje stoletje migracij in ob begunski krizi, ki smo ji priča, lahko pričakujemo, da bo z večjim številom migrantov prišlo tudi več mladoletnikov brez spremstva,« meni dr. Mateja Sedmak iz Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, ki je vodila raziskavo z naslovom In whose best interest? Exploring Unaccompanied Minors’ Rights Through the Lens of Migration and Asylum Processes (V čigavem najboljšem interesu? Raziskava pravic mladoletnikov brez spremstva skozi prizmo migracij in azilnega procesa). Ta je lani in letos potekala v štirih državah s ciljem posredovati skupne točke, pomanjkljivosti, prednosti in predvsem napotke za izboljšanje sistema obravnave na ravni EU.
Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem je vodilni partner pri projektu, sodelujejo pa še Univerza na Dunaju, britanska univerza Brighton in Nacionalni center za raziskovanje v Franciji. Povezali so se še s Slovensko filantropijo in Inštitutom RS za socialno varnost. O tematiki prav te dni poteka mednarodna konferenca v Portorožu.
»V evropskem kontekstu je to velik problem. V Franciji je ta populacija zelo številna, posebno problematično pa je, da veliko teh otrok brez spremstva živi na ulici in v getih, tudi po več deset jih je v posameznih okrožjih in so povsem zunaj vsakršnega sistema obravnave. Podobno je v Angliji. Ni ustreznega odziva držav na nacionalnih ravneh in ne celovitega sistema obravnave na ravni EU, tako kot ga ni za migrantsko vprašanje na splošno,« je povedala dr. Mateja Sedmak.
Kaj je otrokova
Po besedah Mateje Sedmak je vse skupaj podobno loteriji in zelo odvisno od tega, na koga konkretno mladoletnik naleti: »Ali je to čuteč in empatičen socialni delavec, ki se potrudi, ali je to nekdo, ki se mu ne da in je povsem brez medkulturnih kompetenc in se mu niti ne sanja, kako komunicirati s takšnim otrokom. Če bi posameznik, ki se ukvarja s takšnim otrokom, pomislil, da bi lahko šlo za njegovega otroka, bi verjetno ravnal drugače. To je dvoličnost.«
