Paradne akrobacije slovenske politike

Danes bi se, če bi izpolnili obljubo, na paradi v Zagrebu ob dnevu zmage morali pojaviti gardisti Slovenske vojske (SV), hrvaško glavno mesto pa preleteti vojaški pilatusi. Tudi če bi obljuba obveljala, bi jo zaradi arbitražnih zapletov najbrž zelo okrnili. Vlada je sicer udeležbo po precejšnjih akrobacijah odpovedala še pred izbruhom prisluškovalne afere.

Obljubo, ki jo je javno dala ministrica za obrambo Andreja Katič, je vlada v času ofenzive beograjske diplomacije spremenila. V Delu smo takrat na podlagi več opozoril, da na urad predsednika države, še posebno pa na vrh zunanjega ministrstva, pritiska srbska politika, pri več virih preverjali, kako močan je bil ta vpliv. Ugotovili smo, da velik, čeprav je politika nenehno zavračala kakršne koli pritiske in druge vplive.

Klic ministra in obisk veleposlanika

Sosledje dogodkov in naši sogovorniki potrjujejo, da je vpliv srbske politike na slovensko odločitev – bil. Tako v uradu predsednika kakor tudi na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ), poskuse vplivanja še zdaj zanikajo ali zatrjujejo, da se je slovenska politika odločila sama, čeprav je v času beograjske ofenzive srbski zunanji minister Ivica Dačić klical Karla Erjavca.

Tako kot se je zgodil obisk na zunanjem ministrstvu. Tistega dne, ko je morala o odpovedi na paradi odločati kar celotna vlada, se je na MZZ oglasil Aleksandar Radovanović z eno samo točko »dnevnega reda«: udeležbo SV na paradi. Sprejeli so ga na pogovor. Radovanović je srbski veleposlanik v Ljubljani.

Na dodatna vprašanja so na MZZ odgovorili: »Veleposlanik Srbije je na MZZ opravil pogovor, v katerem se je pozanimal o morebitni slovenski udeležbi na obletnici operacije Nevihta ter načinu te udeležbe. Prenesena mu je bila informacija, da bo odločitev o tem sprejeta v vladnem usklajevanju. Enako informacijo je v telefonskem pogovoru z ministrom Dačićem prenesel minister Erjavec.«

»Brez dosedanje moči«

Udeležba na paradi bi, ocenjujejo poznavalci, pomenila umik Srbije iz dveh procesov, ki potekata pod patronatom MZZ in šefa države: na enega predsednik stavi skoraj vse zunanjepolitične karte. Gre za proces Brdo in Blejski strateški forum. K udeležbi na prvem je Sloveniji uspelo privabiti srbskega predsednika Tomislava Nikolića šele julija 2013, prav tako pa bi bil na kocko postavljen tudi uradni Nikolićev obisk, načrtovan za 10. oktober.

Zelo verjetno bi tudi letošnji Blejski forum konec tega meseca ostal brez srbske udeležbe. Napovedan je srbski premier Aleksandar Vučić. Kako ključna je udeležba Srbije v teh procesih, v katerih Slovenija bolj ali manj uspešno išče svoj prostor na Balkanu, kaže nedavna Pahorjeva ocena, ko je dejal, da bi se – če bi morali proces nadaljevati brez Hrvaške ali brez Srbije – znašli v položaju, ko ta »ne bi več imel dosedanje moči«.

V njegovem uradu so ob odpovedi sicer zagotovili, da »se o tem vprašanju v njegovem imenu ni pogovarjal nihče iz urada« in da predsednik »ni govoril z nobenim uradnikom ali državnikom druge države«. Naše informacije so drugačne in govorijo o tem, da je stik – na eni od ravni v predsedniških aparatih obeh držav – bil vzpostavljen. Zunanjepolitični svetovalci, denimo, se slišijo vsak teden.

Naši sogovorniki so opozorili še na močno strujo v MZZ, ki da, kar zadeva Balkan, največ na odnose s Srbijo in jih tudi prepoznava za zelo pomembne, čeprav smo se od te države v zadnjih letih skoraj povsem oddaljili.

Zapletanje in verodostojnost

Da je bila udeležba zelo vroča tema, ne kaže le srbska ofenziva, ampak tudi dejstvo, da je o (ne)udeležbi morala odločati kar celotna vlada. Stvar je še dodatno zapletel premier Miro Cerar, ki je bil očitno kolateralna žrtev dogodkov. Dejal je, da »Slovenija niti doma ne prireja vojaških parad niti ne sodeluje na drugih«. Parad v tujini se SV namreč pogosto udeležuje – od tistih v Franciji, Italiji in Belgiji do tiste v Libanonu. Vojaške parade ob pomembnejših dogodkih sicer organizira polovica vseh članic EU.

Spomnimo, udeležbo SV je javno, na televiziji, obljubila Katičeva. Ne glede na to, ali je – še posebno glede na očitke, ki še zdaj spremljajo operacijo Nevihta – sprejela napačno odločitev, resne države obljube držijo, četudi s stisnjenimi zobmi. Spomnimo na znani primer nekdanjega hrvaškega državnega sekretarja Hida Biščevića, ki je v Bruslju leta 2004 javno obljubil, da ekološko-riblovna cona (ERC) za članice EU ne bo veljala. Ta obljuba je šla tudi v zapisnik. Čeprav teža obeh primerov ni primerljiva, imata eno skupno točko: verodostojnost politike. Slovenska diplomacija je namreč hrvaško držo, ko se ni držala javno izrečene obljube o ERC, označila za »neverodostojno«.

V zvezi s parado pa je primer še dodatno poslabšal Erjavec, ki je dejal, da udeležbe ne bo, »ker tudi druge zavezniške države ne bodo sodelovale na paradi«. V prevodu: tudi če privolimo v tezo, da se je slovenska politika za odpoved odločila povsem sama, smo spet počakali na odločitve drugih in tem prilagodili svojo (zunanjo) politiko.