Tiskane izdaje
To je vaš drugi poslanski mandat, prejšnjega ste končali predčasno, pa ne zaradi predčasnih volitev, temveč ste odstopili zaradi vpletenosti v prometno nesrečo. Menite, da vam je takšna načelna gesta, ki med poslanci ni ravno običajna, pomagala pri ponovni izvolitvi v državni zbor?
Sem športnik, 22 let sem aktivno igral košarko, in v tem času in tudi po svoji športni karieri sem se naučil nečesa: za vse, kar v življenju narediš dobrega ali slabega, moraš znati nositi tudi posledice in prevzemati odgovornost. To sem takrat naredil in tako, kot se mi je v tistem trenutku zdelo prav. To moje dejanje je verjetno pripomoglo k temu, da so se ljudje lažje odločili in me ponovno izvolili v državni zbor. Tudi sicer menim, da so volivci v naši stranki, programu in ljudeh prepoznali nekoga, ki mu lahko zaupajo.
Takšno dejanje je v politiki, na žalost, redko. Kaj bi poslanci morali storiti, da bi bil ugled državnega zbora večji?
To je zelo preprosto, a očitno težko. Vsak naj se zazre vase in naredi, kar je prav. Vendar naša politična kultura še zdaleč ni na tako visoki ravni. Res je, da imamo državo šele dobrih 20 let, čeprav to ni tako malo in bi se osnovne vrednote, ki bi morale na takšnih položajih veljati, že morale izkristalizirati.
Politično kariero ste začeli v Pozitivni Sloveniji, ki ji na teh volitvah ni uspelo priti v državni zbor. Čemu to pripisujete; je to povezano z Zoranom Jankovićem in kazenskimi postopki, v katere je vpleten, morda z njegovim sporom s predsednico vlade Alenko Bratušek?
Te predčasne volitve, pa tudi prejšnje, so se dogajale v posebnih okoliščinah. Vsak mora pri sebi razčistiti in najti razloge, zakaj mu kaj ni uspelo. Na zadnjih volitvah je zanimivo, da se to ni zgodilo samo PS, temveč tudi SLS in DL pa še celi vrsti poslancev, ki so bili nekakšna stalnica v državnem zboru. Rezultati so izraz silne želje in volje ljudi, da se v tej politiki nekaj spremeni, da v parlament pripelje čim več novih obrazov, ljudi, ki bodo prinesli novo kulturo političnega dialoga in sodelovanja. Zato se nekaterim tudi ni izšlo. Uvrstitev Zaaba v državni zbor je velik uspeh. Ustanovljeni smo bili šele kakšen mesec pred volitvami, se razšli s PS, kar v javnosti zagotovo ni imelo pozitivnega odziva, pa smo na koncu vendarle zbrali dovolj glasov. Smo najmanjša poslanska skupina, a smo preživeli.
V Sloveniji so predsedniki strank za zdaj še zelo pomembni in ljudje večinoma volijo stranko ravno zaradi njih. Seveda pa sta svoje naredili tudi politična nestabilnost in nesposobnost političnih strank in njihovih voditeljev, da bi končno našli konsenz, kako peljati Slovenijo naprej. Ljudje imajo vsega dovolj. Na nove obraze so stavili tudi na prejšnjih volitvah leta 2011, a se ni izšlo, zdaj so to ponovili še bolj intenzivno.
Tudi vaša stranka se pogovarja o vstopu v koalicijo, menite, da bi vanjo morala vstopiti?
Kot podpredsednik stranke podpiram stališče, da vstopimo v koalicijo. Kot član koalicije lahko aktivno sodeluješ pri pripravi zakonskih in drugih predlogov, si del zgodbe, ki bo državo vodila v prihodnjih letih. Našo malo poslansko skupino si težko predstavljam v opoziciji. Kaj bi počeli v opoziciji s SDS in ZL, ko pa smo si tako zelo različni?
Komisija za preprečevanje korupcije je v torek sprožila postopek zaradi imenovanja Alenke Bratušek za evropsko komisarko. Kako to komentirate?
Ne vem, kakšen je bil postopek izbire teh treh kandidatov za komisarja. Poslušal sem predsednika komisije Borisa Štefaneca, ki je jasno povedal, da za zdaj ne preiskujejo posameznikov ali posameznic, temveč so zaznali, da bi lahko obstajala možnost kakšnega problema, in da bodo to raziskali. Kar zadeva komisarstvo naše predsednice: lahko razumem njene ambicije, tudi sam sem bil vse življenje ambiciozen, seveda na področjih, ki sem jih obvladal. Če je res, da bi morebitno imenovanje Bratuškove Sloveniji prineslo vrhunski komisarski resor, lahko to ambicijo razumem še bolj. Po drugi strani pa moram reči, da me skrbi za našo stranko. Alenka Bratušek lahko odide v Bruselj, mi pa bomo ostali brez predsednice in brez imena in na koncu se lahko zgodi, da tudi brez stranke.
Peter Vilfan bi bilo mogoče dobro ime za predsednika stranke.
Te ambicije nikoli nisem imel. Tudi podpredsednik stranke sem postal izključno na željo in prošnjo Alenke Bratušek, sebe pa v vlogi predsednika ne vidim.
Na katerih področjih boste v tem mandatu delovali kot poslanec?
Ko sem gledal osnutek koalicijskega sporazuma, me je zelo razveselilo, da se v njem veliko govori o športu. To področje je videti urejeno, a ni tako. Če bomo v koaliciji, bi se vsekakor rad ukvarjal s področjem športa. Ob tej priložnosti bi čestital zmagi NK Maribor nad Maccabijem. Takšni rezultati nam bodo zelo pomagali, da bomo lahko v državnem zboru še bolje urejali probleme v športu. V prejšnji sestavi sem že bil član odbora za delo, socialo in družino in me zanima delo z deprivilegiranimi skupinami ljudi, še posebno z otroki s posebnimi potrebami, s čimer se zadnja leta tudi osebno veliko ukvarjam.
Pa bi vas ob morebitnem vstopu v koalicijo zanimal ministrski položaj?
Vedno sem govoril, da so moje politične ambicije zadovoljene s tem, da sem poslanec v državnem zboru. To delo izjemno cenim in si celo drznem reči, da je pomembnejše od dela ministrov. Poslanec je neposredno izvoljen na volitvah in to je posebno priznanje in čast. O tem v stranki sploh še nismo razmišljali. Zdaj potekajo pogajanja, treba se je najti pri vsebini, ko se bo g. Cerar odločil, kdo bo v koaliciji, bo šele čas za pogovore o delitvi ministrskih mest. Trenutno ministrskih ambicij nimam, a saj veste: nikoli ne reci nikoli.
