Tiskane izdaje
Zagreb – Večina hrvaških politikov in medijev pred sestankom v Ljubljani meni, da je dobro, da se bosta premiera Andrej Plenković in Miro Cerar sestala ter pogovarjala o medsebojnih odnosih po razsodbi arbitražnega sodišča, vendar za zdaj posebnih dosežkov ni mogoče pričakovati.
Hrvaška uradna politika ne odstopa od večkrat ponovljenega stališča, češ da gre »za razsodbo, ki z ničimer ne obvezuje Hrvaške, saj jo je sprejelo kompromitirano sodišče v kontaminiranem procesu, zaradi česar je Hrvaška na podlagi soglasne odločitve sabora izstopila iz arbitražnega procesa«.
Zaradi te odločitve ima Plenković zvezane roke, vsak pogovor o morebitnem izvajanju arbitražne razsodbe, ki za Hrvaško ne obstaja, pa bi razumeli kot veleizdajo. Obmejni problemi niso odpravljeni, Hrvaška pa za izhod iz tega pat položaja ponuja zgolj dvostranska pogajanja ali novo sojenje, tokrat pred mednarodnim razsodiščem ali, v primeru Piranskega zaliva, pred Mednarodnim sodiščem za pomorsko mednarodno pravo v Hamburgu. Pri vsem tem pa nihče ne odgovori na povsem razumno vprašanje: »Kdo lahko zagotovi, da bi bil morebitni rezultat dvostranskih pogajanj, ki so enkrat že bila neuspešna, saj je bila prav zaradi tega arbitraža, ali razsodba omenjenih mednarodnih sodišč za Hrvaško ugodnejša od sedanje?«
Za medije rezultati arbitraže sprejemljivi
V primerjavi s politiki, pa naj bodo levo ali desno usmerjeni, med katerimi v primeru arbitraže, ni posebnih razlik, pa se mediji bolj ali manj strinjajo, da je razmejitvena črta na kopnem povsem sprejemljiva in tudi ugodnejša za Hrvaško. Kar zadeva Piranski zaliv, pa nobena od strani ni dobila tistega, kar je zahtevala. A pri arbitražah, kjer je seveda treba privoliti v določene kompromise, je to prej pravilo kot izjema.
V nasprotju s politiki mediji opozarjajo, da stališče, češ da »mnenje Evropske unije nima nobene pravne moči«, in sporočilo »ne vmešavajte se« dolgoročno ne moreta veljati. Že v preteklosti se je pokazalo, da je znala Evropska unija, še posebno pa Nemčija, v primerih nesodelovanja s haaškim sodiščem ali nespoštovanja evropskega naloga za aretacijo kljub pomanjkanju »pravne moči« še kako izvajati pritisk na Hrvaško. Pri tem pa je treba spomniti, da je Hrvaška na koncu vedno izpolnila vse, kar se je od nje zahtevalo.
Nezainteresiranost ZDA
Prav to se lahko zgodi tudi tokrat. Hrvaški mediji pogosto pišejo o podpori, ki jo Sloveniji v tem sporu zagotavlja evropska komisija, podpirajo pa jo tudi Nemčija, Madžarska in Francija. Hrvaška nima takšne neomajne podpore. Veliko se je pričakovalo od varšavskega sestanka med predsednico Kolindo Grabar Kitarović in Donaldom Trumpom, a so ZDA zavzele nevtralno stališče, ki si ga nekateri tolmačijo kot popolno nezainteresiranost glede (zanje) povsem nepomembnega spora.
Trenutno ni države, ki bi bila trdno na hrvaški strani. Prav zaradi tega neugodnega položaja, ki ga nekateri analitiki vidijo kot pot v osamo, se del medijev sprašuje, ali je bilo smotrno izstopiti iz arbitraže, preden je bil končan proces v zvezi s kršenjem dunajske konvencije. Mnogi krivijo tudi hrvaško diplomacijo, ki da je bila manj učinkovita od slovenske, saj ji potencialnih partnerjev ni uspelo prepričati o pravilnosti svojih dokaj osamljenih stališč.
Zaradi vsega navedenega Plenković ne more veliko ponuditi Cerarju. Še najrazumneje je zato pričakovati, da bo od Slovenije zahteval, naj se vzdrži enostranskih potez in ohrani sedanji režim, pa naj gre za Piranski zaliv oziroma hrvaške ribiče, ki so edini poraženci na hrvaški strani, ali za slovenske državljane, ki so ostali na ozemlju Hrvaške. Hrvaška se dobro zaveda, da je s tem svojim stališčem osamljena, vendar zaradi odločitve sabora ne vidi poti, po kateri bi se lahko rešila iz sedanjega »pat položaja«. Tudi Plenković zato vse pogosteje poudarja, da tudi evropskimi državami obstajajo obmejni spori, ki jih odpravljajo že več kot sto let, a se to nikomur ne zdi problematično.
Prav takšno »nereševanje«, ki bi trajalo »od tod do večnosti«, želi doseči Plenković pri določanju meje s Slovenijo. Vendar je razlika v tem, da je bilo v tem sporu vprašanje meja rešeno z arbitražno razsodbo, in to ne zgolj za Slovenijo. Zdaj čakamo le še na izvajanje razsodbe, v kar pa Hrvaška, vsaj za zdaj, ne more in tudi noče privoliti.
