Tiskane izdaje
Ljubljana – Alenka Bratušek je krmilo vlade prevzela kot javnosti malo znana političarka. Postala je prva ženska predsednica vlade v Sloveniji, resda kot rezervna izbira – po obremenilnem poročilu protikorupcijske komisije, ki je iz državne politike (začasno) izločilo Zorana Jankovića. Analizirali smo ključne poteze njene vlade.
Najopaznejši ukrep v gospodarstvu je začetek sanacije bank, torej 3,5-milijardna dokapitalizacija in prenos slabih terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank. Dokapitalizacija bank pa je v nebo potisnila lanski javnofinančni primanjkljaj, ki je tako dosegel skoraj 15 odstotkov BDP, letos pa naj bi znašal dobre štiri odstotke BDP. Še bolj problematična je zadolženost države; konec leta 2012 je dolg države znašal 19,2 milijarde evrov, sedanji dolg države pa 28 milijard evrov.
Vladi ni uspelo sprejeti strategije upravljanja državnih naložb. Namesto tega je pod pritiskom Bruslja brez resnega premisleka sprejela privatizacijski program 15 podjetij. Tri naložbe s tega seznama – Helios, Fotono, Letriko – je že prodala. Dosledno je nadaljevala varčevalno politiko svojih predhodnic. Izpogajan je bil dogovor o varčevalnih ukrepih s sindikati javnega sektorja, ki velja do konca leta. Ni pa ji uspelo zmanjšati števila zaposlenih v javnem sektorju.
Kakšen je izkupiček mandata enajste slovenske vlade, ki jo je vodila Alenka Bratušek? Pregledali smo, kaj se je spremenilo na nekaterih ključnih resorjih, ki poganjajo državo, ter poskušali detektirati ključne premike na bolje, pa tudi zaostanke.
Notranja politika
S konstruktivno nezaupnico je Alenka Bratušek kot prva slovenska predsednica vlade skrajšala mandat druge vlade Janeza Janše (SDS), prav tako obremenjenega z očitki KPK. Vlado je sestavila relativno hitro, nemalo težav pa je imela z iskanjem finančnega ministra. Funkcijo »prvega ministra« je naposled zaupala do tedaj popolnoma neznanemu bančniku iz NLB Urošu Čuferju. Že kmalu po nastopu funkcije je premierki uspelo umiriti politično in družbeno napetost v državi. Naboj ljudskih vstaj, ki ji je zagotovo pomagal prevzeti oblast, je izginil. V prvi polovici svojega mandata je z nekaj modifikacijami nadaljevala varčevalno naravnano politiko Janševe vlade, a pri tem ohranila socialno noto. Njeni vladi je uspelo pomiriti finančne trge, ki so Sloveniji tedaj napovedovali grški in ciprski scenarij. Drugi del vladavine Alenke Bratušek, po dobljeni zaupnici v parlamentu, je bil bistveno bolj turbulenten in nazadnje tudi odločilen za druge zaporedne predčasne volitve. Po nedomišljenem nepremičninskem davku koalicijski partnerji praktično niso več zmogli sprejemati pomembnejših odločitev. Po zamenjavi dveh ministrov lastne stranke, Stanka Stepišnika in Tine Komel, se je dokončno razklala tudi njena poslanska skupina. Poslanci so se razdelili na »Alenkine« in »Zoranove«. Njuno soočenje na volilnem kongresu PS je bilo neizbežno, a za Bratuškovo napačno tempirano (sama si je kongres želela že prej, toda najožji strankarski kolegi so jo prepričali, naj odlaša). Z zmago Zorana Jankovića je padla vlada. Njen nenaden sestop z oblasti, ki so ga narekovali zagovorniki interesov uveljavljenih strank, je kasnejšemu zmagovalcu volitev Miru Cerarju otežil pripravo na volitve. Tega pa predsednik SMC pri sestavljanju nove vlade očitno ni pozabil.
Zdravje
Pomembna posebnost vlade Alenke Bratušek na področju zdravstva je, da so v pičlem letu in petih mesecih vodili resor kar štirje ministri. Veliko babic, kilavo dete, uči ljudska modrost, ki se je tudi v tem primeru izkazala za resnično. Štirje ministri niso v zdravstvu naredili takorekoč ničesar. Še najbolj uspešen je bil prvi, Tomaž Gantar, ki je pripravil spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, s katerim je hotel kronično podhranjenemu zdravstvu zagotoviti dodatnih 100 milijonov evrov z izenačitvijo plačila prispevkov vseh zavarovancev. Nekateri so plačevali namreč za zdravstvo zgolj 14 evrov, a so imeli vse pravice. Ko je zakon prišel iz strankarskega mlina, je prinesel le 36 milijonov evrov. To pa je zelo blizu znesku, ki ga je zdravstvu odvzela ista vlada Alenke Bratušek s povišanjem DDV. Izkupiček pod črto je za zdravstvo torej nič. Gantar je kmalu za tem odstopil. Nadomestila ga je epidemiologinja Alenka Trop Skaza, ki pa je na ministrskem mestu zdržala samo mesec dni. Za njo je prišel za ministra za zdravje Karl Erjavec, ki pa je bil že minister za zunanje zadeve in prvak Desusa. Položaj ministra za zdravje je, najbrž zaradi prevelikih obremenitev, prepustil predsednici vlade. Ta je ministrica za zdravje in predsednica vlade še zdaj, a ni za zdravstvo naredila nič, kar bi opazili.
Banke
Najvidnejši gospodarski ukrep vlade Alenke Bratušek je začetek sanacije bank, torej 3,5-milijardna dokapitalizacija in prenos slabih terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank. A niti nadkapitalizirane banke ne morejo dobro delovati v šibkem gospodarskem okolju. Vlada je s spremembo insolvenčne zakonodaje poskušala prispevati k razdolžitvi slovenskega gospodarstva, a zdi se, da ta proces poteka prepočasi. Vlada je bila prav tako gluha za večino predlogov gospodarstva za izboljšanje poslovnega okolja, zato Slovenija na lestvicah konkurenčnosti ostaja med slabšimi državami.
Vlada se je pri konsolidaciji javnih financ preveč osredotočala na prihodkovno stran proračuna, denimo s povišanjem DDV, ni pa uspela z uvedbo davka na nepremičnine. Dokapitalizacija bank je v nebo porinila lanski javnofinančni primanjkljaj, ki je tako dosegel skoraj 15 odstotkov BDP, letos pa naj bi znašal dobre štiri odstotke BDP, torej še vedno več od maastrichtske meje treh odstotkov. Še bolj problematična pa je zadolženost države; medtem ko je konec leta 2012 dolg države znašal 19,2 milijarde evrov, je trenutni dolg države 28 milijard evrov. Povedano drugače: vsak prebivalec Slovenije je »zadolžen« za skoraj 14.000 evrov. Zaradi velike zadolženosti ima Slovenija tudi velike stroške s plačevanjem obresti, letos jih bo morala plačati kar za milijardo evrov. Po drugi strani pa se Slovenija ceneje zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih, zaradi sanacije bank in ugodnega trenda tudi v drugih državah so pribitki na slovenske državne obveznice v zadnjem času rekordno nizki.
Kultura
Uroš Grilc velja za enega najaktivnejših ministrov na tem področju. Pod njegovo taktirko je ministrstvo med drugim skozi parlamentarni stroj spravilo kopico zakonskih aktov. Največ prahu je dvigoval tisti o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva in je - po spodletelem referendumu - morda eden največjih političnih dosežkov Grilčevega ministrovanja.
Seveda pa je aktivnost ministrstva naletela tudi na številne kritike. Dobili smo nov Nacionalni program za kulturo, ki predvideva cvetenje vseh umetniških področij, a nikomur ni jasno, kako bi ta ambiciozni načrt lahko uresničili - predvsem ob številnih proračunskih rezih.
Zdi se, da je udejanjanje kakršnekoli kulturne strategije možno le ob celoviti reformi kulturnega sistema. O njej govorimo že od osamosvojitve dalje, a navkljub poskusom ministrice Majde Širce in zdaj Grilca še čakamo na izvedbo tega najtežjega zalogaja.
Reforma naj bi naslovila precej spremenjeno sliko kulturne krajine, ko, denimo, velik delež umetniških vsebin prispevajo nevladni zavodi, v katerih povečini delujejo samozaposleni v kulturi. Ministrstvo je pod Grilcem na deklarativni ravni temu razredu priznalo pomen, njegov eksistencialni in kreativni položaj pa ostaja slab.
Da bi kakršnakoli reforma v kulturi uspela, bi moral predsednik vlade v njej videti kaj več kot nepotreben strošek. V njej bi lahko končno prepoznal potencial ustvarjanja dodane vrednosti in jo smotrno vključil v gospodarsko politiko.
Zaenkrat mandatarjevo pomanjkanje zanimanja za to, kdo bo novi minister ali ministrica za kulturo, vsem, ki delujejo na tem področju, pošilja zelo slab signal. Tako slab, da bodo Uroša Grilca verjetno še njegovi najhujši kritiki - ki so mu med drugim očitali prav to, da kulture ni pripeljal med glavne vladne agende - ohranili v dobrem spominu.
Privatizacija
Na področju upravljanja državnih podjetij je odhajajoča vlada povsem prenovila zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH), ključna novost pa je, da SDH ni postal lastnik državnih naložb. Za to prenovo je porabila kar leto dni, tako da je SDH zaživel šele junija letos. Korporativno upravljanje državnih podjetij, zlasti pa kadrovanje, je bilo v tem času zelo podvrženo vplivom politike in interesnih skupin, kar je vrhunec doseglo v lanskem imenovanju Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper. Po tem se je kadrovalna praksa nekoliko izboljšala, a interesni apetiti ostajajo.
Tudi odhajajoči vladi ni uspelo sprejeti strategije upravljanja državnih naložb, ki bi za vsako družbo postavila cilje upravljanja, opredelila njen strateški pomen za državo in določila ciljni lastniški delež. Namesto tega je ta vlada lansko pomlad pod pritiskom Bruslja na hitro in brez resnega premisleka sprejela privatizacijski program 15 podjetij.
Tri naložbe s tega seznama - Helios, Fotono, Letriko - je že prodala, nato pa privatizacijo v predvolilni vročici najprej zamrznila, po volitvah pa znova odmrznila. Zdaj je v sklepni fazi prodaja Aerodroma Ljubljana; če nova vlada ne bo določila drugače, bi lahko do konca leta novega lastnika dobila tudi Telekom Slovenije in NKBM.
Javni sektor in sociala
Vlada Alenke Bratušek je dosledno nadaljevala z varčevalno politiko svojih predhodnic. Ministru za javno upravo Gregorju Virantu je maja lani, torej dobra dva meseca od začetka mandata vlade, uspelo izpogajati dogovor o varčevalnih ukrepih s sindikati javnega sektorja, ki velja do konca tega leta. Tudi vladi Alenke Bratušek, kljub prizadevanjem, ni uspelo znižati števila zaposlenih v javnem sektorju, plačna masa pa se je v času njenega vladanja celo nekoliko povečala. Tudi povprečna izplačana plača se je v tem obdobju nekoliko zvišala. Poskus, da bi Virant vsaj podaljšal že veljavne ukrepe še v drugo leto, je propadel zaradi medvladja, pa tudi zaradi nerodnih izjav mandatarja Mira Cerarja, ki so jih nekateri sindikati razumeli, kot da bo z njegovo vlado mogoče doseči zanje bolj ugoden dogovor.
Nič bolj socialen kot v času vlade Janeza Janše ni bil mandat Alenke Bratušek na področju socialnih izdatkov. Socialne transferje posameznikom in gospodinjstvom (1.262,9 milijonov evrov) je vlada z rebalansom leta 2013 znižala za 58,4 milijona evrov, kar je 4,4 odstotka manj, kot je predvideval sprejeti proračun za leto 2013, ko so znašali 1.321,3 milijonov evrov. Pri takšnem ukrepanju je sledila politiki, ki jo je Janševa vlada začrtala s famoznim supervarčevalnim zakonom Zujf, k temu pa je dodala dodatne ukrepe iz programa stabilnosti: transferji posameznikom in gospodinjstvom so sicer ostali na prejšnji nominalni višini, linearno pa so bila za tri odstotke znižana denarna nadomestila brezposelnim. Porodniško nadomestilo je bilo omejeno z zgornjo mejo 2-kratnika povprečne mesečne plače.
Pravosodje
Prvi vtisi v začetku mandata pravosodnega ministra Senka Pličaniča so bili spodbudni. Deloval je dovolj umirjeno, premišljeno. Tisti, ki so že v začetku imeli stik z njim, so imeli občutek, da zna poslušati, da razume probleme in da se bo v dialogu z vsemi deležniki znal nanje ustrezno odzivati. Toda prišli so časi, ko se je (ne)delovanje pravne države bolj ali manj začelo meriti zgolj prek dela pravosodja. In na tej točki so se začela temeljna razhajanja med ministrom in sodstvom. Minister je poskušal z neko komandantovsko logiko urejati vrste znotraj sodstva, sodstvo se je temu uprlo. Da je prišlo do podpisa zaveze državljanom med izvršno in sodno oblastjo o bolj učinkovitem delu pravosodja, je morala posredovati Alenka Bratušek, toda ambicije ministra po političnem nadzoru nad delom sodnikov in tudi tožilcev, katerih delo se je poskušalo vse bolj razvrednotiti, so se stopnjevale. Pličaniču je uspelo skozi parlamentarno proceduro spraviti zakon o sodiščih, ki je vzpostavil možnosti političnega poseganja v sodstvo prek službenih nadzorov in prek posebne nadzorne službe ministrstva. Za uresničitev tovrstnih ambicij v zvezi s tožilstvom je ministru zmanjkalo časa. V odgovoru na zahtevne finančne in ekonomske razmere se je Pličanič vse bolj, kljub številnim pomislekom stroke, začel odzivati z rokohitrskimi zakonodajnimi potezami, katerih slabe posledice so se kmalu pokazale. Tako mu je uspelo, da je ob koncu mandata sodišča s spremenjeno stečajno zakonodajo spravil skorajda v finančni kolaps, ki ga je vlada v odhajanju reševala še pretekli teden.
Zunanja politika
V času vlade Alenke Bratušek je bila zunanja politika povsem v senci krize. Zdrs Slovenije med tako imenovane periferne države je preuredil zunanjepolitične prioritete, tudi za diplomacijo je postal prvi izziv mukotrpno dokazovanje verodostojnosti države. Slovenije pa niso potisnili na obrobje samo negativni finančni kazalci, temveč tudi lastna defenzivnost, v desetletju članstva se v EU ni profilirala.
V začetku leta, ko je izbruhnila kriza v Ukrajini, je bila Slovenija med zmernimi kritiki Rusije. V primerjavi z ostalimi na vzhodu je pač edina slovanska država brez problemov z Rusko federacijo. Držo pa so narekovali predvsem ekonomski razmisleki, med drugim blizu zunanjemu ministru, čigar prvi slogan je vseskozi gospodarska diplomacija. Sledila je bizarna ponudba Karla Erjavca za posredovanje v Ukrajini, ki jo je Bruselj vljudno prezrl.
V diplomaciji se je nadaljevalo politično kadrovanje na najvišje položaje, poleti je izbruhnil škandal Balažic. V začetku leta je vlada na načelni ravni podprla kandidaturo nekdanjega predsednika Danila Türka za generalnega sekretarja ZN. Julija je prišel iz Strasbourga boleč račun za LB, ko je Slovenija izgubila v precedenčni tožbi nepoplačanih deviznih varčevalcev bivših podružnic v Zagrebu in Sarajevu. Nenazadnje pa je za obdobje vlade, ki odhaja, značilna tudi politična garnitura, ki je v mednarodnem okolju bolj negotova in nebogljena od prejšnjih.
