Tiskane izdaje
Prof. dr. Jože Trontelj, zdravnik, predsednik SAZU:
»Ne smemo pozabiti, da je v prvih dveh desetletjih samostojne države Slovenije nastalo marsikaj dobrega. Uspehi so tukaj in nekateri so vredni velike hvale in spoštovanja. Res pa bi se zdelo oholo in brezčutno, skoraj bogokletno, če bi samozadovoljno govorili o uspehih, ko nas posluša in gleda rastoča armada brezposelnih, delavci brez dobrega vzroka propadlih ali prav ta čas propadajočih podjetij pa tistih, ki pod ceno prehajajo v tuje roke. Ne moremo si čestitati za praznik, ko se nam grenko posmehujejo za svojo usodo nič krivi novodobni obubožanci.
Seveda težave niso samo ekonomske narave. Tudi krivda zanje ni samo naša. Slovenija se ubada s svojim deležem globalne krize, ki je tudi okoljska in kriza vrednot, predvsem pa je kriza sedanje svetovne ureditve in dolgoročne usmeritve razvoja globalnega človeštva. Odgovore na to krizo išče ves svet, in kot se zdi, pravo pot še nadalje nepremagljivo blokira kratkovidna, neumna, pogubna sebičnost. Na evropski ravni išče rešitve Evropska unija, v svetovnem merilu morda edina večja združba z nekoliko globljim uvidom. A to ne odvezuje nas, državljanov Slovenije, od dolžnosti, da iščemo rešitve tudi doma.«
Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije in Muzeja za sodobno umetnost na Metelkovi:
»Leto 1991, ko se je vzpostavila samostojna država, je bilo res pomembno in veliko iniciacijsko leto za narod, ko bi se lahko sprožili mnogi emancipatorni procesi, ne samo osamostvojitev države, ampak tudi okrepitev socialne države. Po vsem tem danes doživljamo uničevanje socialne države, nezadostno spoštovanje človekovih pravic in uničevanje kulturnega prostora, ki se je začelo že z ukinitvijo samostojnega ministrstva za kulturo in z zmanjšanjem sredstev zanjo. Namesto da bi spoštovali lastno tradicijo in upoštevali tudi našo zgodovino socialne sfere, skrbi za socialno državo, kot je bila v povojnih desetletjih oziroma v propadli državi, smo iz kapitalizma pobrali le vse najslabše.«
Dejan Turk, predsednik uprave Simobila:
»Kjer je volja, je tudi pot. Premagovanja krize se moramo lotiti kot 'povojne obnove', odreči se razvadam, pridobljenim pravicam, neskončnim debatam, slabi volji in tarnanju – pljuniti v roke, zavihati rokave in več in bolje delati...«
Dr. Zlatko Fras, zdravnik, strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana in predsednik Evropske zveze zdravnikov specialistov (UEMS):
»Domovina. Kjer se počutiš varno, sprejetega, prijazna, topla. Ne strah, pogum nas je udejanjil pred dvajsetimi leti. Ponosni smo lahko na vse uspehe mlade države. Naj nam ne služi le kot z grenkobo mnogih prepojeno orodje za doseganje ciljev, temveč kot svoboden prostor za avtonomno, (samo)kritično mišljenje in delovanje, resnicoljubnost, pravičnost, solidarnost, iskanje sinergij. Danes ne gre več za potrjevanje nacionalne samoidentifikacije, smo del širšega sveta, integrativne prakse. Slovenija ni velika, vplivna in mogočna, je pa naša in edina. Medsebojno spoštovanje in modrost jo bosta oblikovala, da jo bomo še bolj in predano lahko imeli radi in se v njej zares počutili doma. Tudi preobrazbe smo sposobni. (Za)upam...«
Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja:
»Osamosvojitev Slovenije je bilo zagotovo prelomno obdobje tudi za slovenska podjetja, saj so bila prisiljena, da poiščejo nove poti, nove načine za preživetje. Marsikateremu podjetju, med njimi so tudi paradni konji še iz časa Jugoslavije, je to uspelo in so do danes ohranili status paradnega konja. Rodilo se je seveda veliko novih podjetij, ki so našla svoj prostor v Sloveniji in tujini. V zadnjih dveh, treh letih pa se slovensko gospodarstvo znova nahaja v izjemno zahtevnem prelomnem obdobju, vendar verjamem, da bodo podjetja, ki so dovolj fleksibilna, ki imajo jasno vizijo, tudi to obdobje preživela in skrbela za ustvarjanje delovnih mest, čeprav je tudi svetovno gospodarstvo danes v slabši kondiciji, kot je bilo na začetku devetdesetih let.«
Dejan Zavec, profesionalni boksar, svetovni prvak: »Če bi odgovorni toliko časa, kot so v zadnjem obdobju razpredali o proslavi, posvetili zadevam, ki so nujno potrebne za Slovenijo, ne bi imeli toliko energije razmišljati o vseh teh stvareh. Ne vem, zakaj se mi zdi, da gre za neke vrste don kihote. Položaj v državi bi moral imeti absolutno prednost. Šteje tisto, kar bo, in ne tisto, kar je bilo. Konec koncev tudi pregovor pravi, da se od spominov ne da živeti.«
