Po polžje v reformo

Hitrost, s katero se vlada loteva ene od svojih največjih prioritet – zdravstvene reforme – spravlja v stisko tako bolnike kot zdravnike. Bolnike, ker vse dlje čakajo na zdravnike, ko pa pridejo do njih, so ti zasuti z administrativnimi opravili, zato se bolnikom v pičlo odmerjenem času težko posvetijo. Zdravnike, ker se jim zaradi navala bolnikov slabšajo razmere za delo, po drugi strani pa škilijo k drugim v EU, kjer za manj dela zdravniki zaslužijo več. V nelagodnem položaju so tudi politične stranke.

Praksa kaže, da reforme, ki je vlada ne izvede v prvih dveh letih, ne bo izpeljala nikoli. Bolj ko se bližajo volitve, bolj si vsaka vlada prizadeva prikupiti se volivcem. Zdravstvena reforma, ki je prioriteta vseh vlad vsaj že 16 let, vedno konča v predalu, vodilna stranka pa »pokasira« levji delež nezanimanja za zdravstvo na volitvah.

Zdaj se z uvedbo reforme res že mudi. Ni čudno, da se je zbrala skupina, ki pripravlja reformo brez sodelovanja vlade. V pripravo so vključeni politično različno orientirani strokovnjaki. Nekateri med njimi bi zlahka bili ministri za zdravje. Če bodo poenotili stališča in predlagali skupno reformo v imenu vseh političnih usmeritev, bo to močna klofuta celotni Cerarjevi politiki.

Zdravstvena reforma je v bistvu reforma denarnih virov. Možnosti sta natanko dve: ali zvišati prispevno stopnjo ali pridobiti več zasebnih sredstev. Treba se bo odločiti, nato pa izpeljati še vse druge spremembe, o katerih se že celo večnost le govori. Preusmerjati nezadovoljstvo bolnikov na zdravnike je najslabše. Neposredno škodi bolnikom. Za ozdravitev je neprecenljivo, da bolnik zaupa zdravniku. Mimogrede, ali vemo, katera metoda bolnikom najbolj pomaga? »Tista, ki je nova, ki jo izvaja znan zdravnik in za katero je treba plačati,« sta v raziskavi o tem fenomenu ugotovila Edzard Ernst in Simon Singh, avtorja knjige Zdravilo ali slepilo. Politiki bi jo lahko prebrali.