Ali Žerdin, Sobotna priloga
Janez Janša (53) ustvarja vtis samotnega jezdeca slovenske politike. A bil je član Peterletovega, Drnovškovega in Bajukovega vladnega kabineta. Dva mandatarja za sestavo vlade, Tone Rop in Borut Pahor, ga nista povabila v izvršno vejo oblasti. Enkrat, med letoma 2004 in 2008, je vlado že vodil. Čeprav je bil pomemben član alternativnih gibanj, ki so v osemdesetih spreminjala socialni in politični zemljevid Slovenije, je bil v istem obdobju tudi kandidat za članstvo v nomenklaturi. Politični vzpon je začel kot predsednik občinske organizacije ZSMS Grosuplje, prvo službo je kot diplomirani obramboslovec dobil na republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo, prvo pomembnejšo funkcijo je opravljal kot član predsedstva slovenske ZSMS. Zadnja služba, ki jo je opravljal v državnih organih prejšnjega režima, je bila sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v generalnem sekretariatu slovenskega izvršnega sveta. Labirinte slovenske politike pozna natančno. In pozna ljudi, ki se v teh labirintih pojavljajo.
Kaj mu daje prednost pred tekmeci? Četudi je parlamentarne volitve izgubil, mu je poznavanje politične tehnologije omogočilo, da ima priložnost sestaviti vlado. Ko gre za politiko kot obrt, tehnologijo vladanja, je vrhunski. Je najbolj izkušen, ima najboljši strankarski aparat, kapilarno organizirana strankarska struktura mu omogoča, da je izjemno obveščen. Strankarski aparat je organiziran tako, da so ljudje, ki delajo znotraj aparata, nadomestljivi. Stopnja lojalnosti ljudi, s katerimi dela, je osupljivo visoka. Vendar tudi spori, ki se končajo z odhodom podrejenih, strukture kot celote nikakor ne ogrožajo.
Detajle zelo hitro sestavi v veliko sliko. Čeprav je ob tem pogosto celo prehiter, za velik del volilnega telesa ostaja prepričljiv. Kot vrhunski politični tehnolog se zaveda, da ni potrebe, da bi bil javno izobešen politični program skladen z politiko, ki jo v resnici izvaja. In kot vrhunski politični tehnolog natančno ve, da mora na prvem mestu obvladovati vzvode moči in oblasti.
Zna načrtovati. Ve, kaj mora storiti. Ve pa tudi, česa ne bo razkril. Analitike, ki poskušajo uganiti, kaj namerava storiti, zna potegniti za nos. Neoliberalne reforme, katerih uveljavitev so mu pripisovali leta 2005, se niso nikdar zares zgodile.
Ob kandidaturi za funkcijo predsednika vlade je povedal nenavadno malo. Če bi povedal več, bi si s tem morda zmanjša manevrski prostor za pogajanja ob sestavi vlade. Zelo dobro se zaveda, da je zmanjševanje manevrskega prostora ena hujših političnih napak. Od volitev do trenutka, ko se je kot kandidat za mandatarja pojavil v parlamentu, je število javnih nastopov zmanjšal na minimum. Tudi o prihodnosti napoveduje, da se bo v javnosti pojavljal precej manj kot predhodnik.
Je med predstavitvijo mandatarskih načrtov povedal kaj strašno novega? Bistveni del nastopa je reciklaža nekaj dni starih podatkov, ki jih je predstavil že Urad za makroekonomske analize in razvoj. In uvodna misel? Torej misel, da je čas resen, ni pa izreden? Tudi ta ni pretirano inovativna. Italijanski pisatelj Ennio Flaiano se je iz podobnih domislic norčeval že pred desetletji, ko je zapisal, da je situacija tragična, ni pa resna.