Tiskane izdaje
Ljubljana – Dan po tem, ko je bila znana odločitev upravnega sodišča v zvezi z dostopnostjo magnetogramov sej vlade, je s Sodišča Evropske unije prišlo sporočilo o odločitvi tega sodišča, da morajo biti dokumenti o pogajanjih v svetu EU prosto dostopni javnosti.
Sodišče EU je svetu EU – instituciji, ki jo sestavljajo ministri vseh držav članic – naložilo, da mora razkriti podatke o tem, kakšne predloge in stališča je v postopku razprave pri sprejemanju zakonodajnih odločitev v svetu EU zastopala posamezna država članica in da identiteta države članice ni varovana. Gre za pomemben mejnik v prizadevanju za večjo transparentnost zakonodajnega procesa v svetu EU.
Javni interes v primežu odločevalskega procesa
Gre za primer izpred petih let, ko je nevladna organizacija Access Info Europe zahtevala zabeležko sestanka, ki jo je Generalni sekretariat Sveta EU naslovil na delovno skupino za informacije glede predloga nove uredbe o dostopu javnosti do dokumentov parlamenta, sveta in evropske komisije.
Iz zabeležke je razvidno, kakšno stališče o predlaganih spremembah uredbe je posamezna država članica zagovarjala. Svet EU je zahtevo delno zavrnil, tako da je nevladni organizaciji posredoval dokument, v katerem ni bilo mogoče identificirati držav članic, ki so bile avtorice posameznih predlogov. Skliceval se je na izjemo notranjega delovanja in navajal, da bi razkritje identitete posamezne države članice resno oslabilo njegov postopek odločanja in da ne obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Ker so bile razprave takrat v uvodni fazi, naj bi razkritje identitet držav članic zmanjšalo manevrski prostor delegacij med pogajanji, ki so značilna za zakonodajni postopek znotraj sveta EU, s tem pa bi bila resno oslabljena možnost za sklenitev sporazuma.
Že prvostopenjsko sodišče (Splošno sodišče EU) je leta 2011 pritrdilo Access Info Europe in odločilo, da svetu EU ni uspelo dokazati, da bi razkritje zahtevanih informacij lahko resno ogrozilo proces sprejemanja te zakonodaje. Proti takšni odločitvi je svet EU vložil pritožbo, ki jo je Sodišče EU zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da pravica dostopa javnosti do dokumentov evropskih institucij prispeva k demokratičnosti teh institucij in da je njen namen javnosti podeliti kar se da široko pravico dostopa do dokumentov. Zato je treba izjeme od razkritja razlagati in uporabljati strogo. Ta načela bi morali posebej upoštevati, kadar Svet EU deluje kot zakonodajni organ. Izjeme so upravičene le, če bi bil z dostopom do dokumenta lahko konkretno in dejansko ogrožen varovani interes. Nevarnost ogrožanja varovanega interesa pa mora biti razumno predvidljiva, in ne zgolj hipotetična.
Hlastanje za transparentnostjo
Sicer pa se je o magnetogramih sej v Sloveniji veliko govorilo zlasti leta 2009, ko je skoraj 40 minut seje vlade, ki sicer vedno poteka za tesno zaprtimi vrati, javnost lahko spremljala na svetovnem spletu. Glavno besedo sta imeli tedanja notranja ministrica Katarina Kresal in ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, ki je zaman poskušala prepričati kolege, da mora vlada spoštovati lastno zavezo in zmanjšati število zaposlenih za dva odstotka ali pa svoj sklep spremeniti.
Katarino Kresal smo pri tem vprašali za mnenje o možnem dostopu do magnetogramov sej vlade. Za Delo je povedala, da je eden bistvenih namenov sej vlade tudi ta, da se ministri o pomembnih političnih odločitvah pred njihovim končnim sprejetjem še enkrat odprto in odkrito pogovorijo.
»Odprt in odkrit pogovor pomeni, da se o predlaganih rešitvah tudi polemizira, jih po potrebi kritizira in komentira. Vse seveda z namenom, da se na koncu poiščejo in sprejmejo rešitve, ki so za državo čim bolj optimalne,« je dejala nekdanja ministrica in dodala: »Če takšno komunikacijo odpreš za javnost, jo s tem dejansko preprečiš. Razprave se preselijo na hodnike, kjer magnetogramov ni. Končni rezultat pa so lahko za državo slabše odločitve. V Sloveniji smo v zadnjem času priča pravemu hlastanju po transparentnosti, vse pod pretvezo domnevnega javnega interesa. Ključ za uspeh pa ni v tem, da morajo vsi vedeti vse o vsakomur, temveč v tem, da sistem omogoči, da odgovorna mesta zasedejo odgovorni ljudje, ki so sposobni sprejemati odgovorne odločitve.«
