Policija - notranja revizija potrdila velike nepravilnosti

Sumljive okoliščine na vseh področjih sodelovanja Policije z zasebnim švicarskim inštitutom DCAF.

Objavljeno
15. november 2013 18.42
Rok Kajzer, Ozadja
Rok Kajzer, Ozadja

Ljubljana – Pred kratkim smo v Delovih Ozadjih razkrili zelo problematično sodelovanje Policije s švicarskim Centrom za demokratični nadzor nad oboroženimi silami (DCAF) in njegovo ljubljansko »podružnico«. Delove ugotovitve je v celoti potrdila izredna notranja revizija (INR) notranjega ministrstva, njeno poročilo pa je, če uporabimo najblažjo besedo, za Policijo katastrofalno.

Povsod nepravilnosti, vsebinska in finančna nedoslednost odgovornih, pomanjkanje pravnih podlag, neupravičenost izplačil in »ponoven premislek o vsebini dogovora z DCAF«.

To je le del ugotovitev in priporočil izredne notranje revizije (INR), ki jo je odredil minister za notranje zadeve (MNZ) Gregor Virant zaradi spornega sodelovanja s to švicarsko ustanovo.

Revizija je vključila sodelovanje MNZ oziroma Policije s ženevsko organizacijo DCAF (Centrom za demokratični nadzor nad oboroženimi silami) in njeno ljubljansko »podružnico«. Če zelo skrajšamo izsledke: sodelovanja sploh ne bi smelo biti, zaradi te začetne (najbrž namerne) napake je sledilo več postopkov brez ustrezne pravne podlage.

Vlada je decembra 2007 sicer sprejela sklep, da se izjava med MNZ in DCAF lahko podpiše, ni pa bila seznanjena, da gre v resnici za dogovor, ki bo imel finančne posledice, in da DCAF sploh ni mednarodna organizacija. INR je, tako kot Delo, ugotovila, da za tak dogovor ni bilo podlage v nobenem členu zakonodaje, ki ureja zunanje zadeve, in da ni bil sklenjen na podlagi sprejetega zakona ali uredbe.

Tudi v najnovejšem dogovoru INR opozarja na »sporno pravno podlago«. Vlado so zavajali tudi glede finančnih posledic, saj da dogovor »nima finančnih učinkov ali so ti zanemarljivi«, čeprav je bilo jasno, da bodo finančne obveznosti presegale 40.000 evrov na leto. Za INR je sporno tudi trajanje dogovora, ki nima omejitev.

Brezplačno? Brez težav.

Podružnica DCAF v Ljubljani, ugotavlja INR, je bila ustanovljena septembra 2007, direktor pa je bil človek, ki je bil sočasno vodja policijskega sektorja za mednarodne odnose. INR sicer ne navaja imen, gre pa za Antona Travnerja, katerega napotitev je prav tako zelo sporna. Revizorji opozarjajo, da se je dvom o pravilnosti napotitve policijskih uradnikov pojavil dovolj zgodaj, kakor tudi dvom, ali MNZ sploh lahko brezplačno odda zasebnemu zavodu svoje prostore. To bi lahko storili le, če bi bila DCAF nevladna organizacija, kar pa ni.

MNZ se je namreč zavezalo, da jim bo brezplačno oddalo prostore in opremo na Kotnikovi 8, revizija pa je takšno početje označila za kršitev zakona. Prav tako ni bila sklenjena najemna pogodba, zato je bilo MNZ ob več kot 17.000 evrov, DCAF pa ni kril niti obratovalnih in vzdrževalnih stroškov, ki bi jih moral, tudi če bi prostore dobil brezplačno. »Brez pravnega temelja je bila omogočena korist DCAF«, ugotavlja INR z dodatkom: »Obstaja povečano tveganje korupcije.« Priporočajo povračilo teh stroškov, pa tudi, da se dogovor o sodelovanju spremeni, ker »vseh obveznosti ni mogoče izvesti skladno z veljavnimi predpisi«.

Uradnikom, napotenim k DCAF, so neutemeljeno dodelili službene avtomobile, mobilnike in prenosne računalnike. Vse stroške avtomobilov je nosilo MNZ (gorivo, cestnine, tehnični in drugi pregledi, zavarovanja, vzdrževanje). Dva službena avtomobila imata tačas dva napotena uradnika. Neupravičeno, pravijo revizorji.

Travnerjeva napotitev

V reviziji so pregledali tudi napotitve. Za obdobje 2008–2012, ko je bil tja napoten tudi Stanislav Veniger, so zaznali zelo sumljiv postopek izbire, ki je temeljila kar na kandidatovi samooceni, brez pogojev, ki bi morali biti v javnem razpisu. Poleg Venigerjeve je še posebno problematična Travnerjeva napotitev za direkorja DCAF Ljubljana.

Na funkcijo torej, ki jo je že tako ali tako zasedal, kar že kaže na prirejenost razpisa. Imenovana sta bila brez preizkusov in brez razgovora, dobila sta novi pogodbi, za kar ni bilo pravne podlage, saj je bilo delovno mesto v Ljubljani, ne v Ženevi. »Nesmotrna poraba javnih sredstev in neupravičena izplačila,« piše v reviziji.

Res so jima zaradi službovanja doma pozneje plačo in dodatke znižali, a je bila plača že v izhodišču napačno določena. In kar je še huje: po policijski zakonodaji ne Veniger ne Travner dela sploh ne bi smela opravljati za tujo pravno osebo zasebnega prava. Uradnika, ki zdaj delujeta v DCAF, sta imela podobne »težave«, a so jih delno odpravili, so pa ugotovili nepravilnosti in »zamegljevanje«.

Določba v novi zakonodaji, ki uvaja delo v »drugih organizacijah« (s čimer bi lahko legalizirali delovanje v DCAF), je po presoji INR preširoka in dopušča zlorabe. Revizija nato navaja še druge nepravilnosti in ključen povzetek: neustrezen, negospodaren, protipraven in netransparenten način vse od začetka do danes.

Venigerjeva napotitev državo stala 93.500 evrov

Po grobih izračunih je nezakonito sodelovanje Policije s tem centrom, na katerega je bil med letoma 2008 in 2012 proti predpisom napoten (sekundiran) tudi sedanji generalni direktor Policije Stanislav Veniger, državni proračun stalo najmanj 93.500 evrov (neobračunana najemnina in nakazila DCAF), pri čemer niso upoštevane nepravilno obračunane plače in dodatki ter stroški službenih potovanj slovenskih sekundirancev, kakor tudi ne stroški opreme, ki jo je MNZ brez pravne podlage zagotovilo DCAF.

Spomnimo, DCAF ni mednarodna organizacija, MNZ in Policija pa sta kljub pravočasnim opozorilom, predvsem zunanjega ministrstva, delovali, kakor da to je. Iz tega izvirnega greha izhajajo tudi vse druge nepravilnosti, ki jih je ugotovila revizija, začenši z napotitvijo visokih policijskih uradnikov v DCAF, pri čemer je finančno oškodovanje skoraj postranskega pomena, saj je revizija v vseh sklopih, ki jih je proučila, ugotovila kršitve zakonodaje in predpisov oziroma njihovo napačno uporabo.

Skoraj ni sklopa, kjer INR ne bi pri priporočilih, kako odpraviti nezakonito stanje, dodala status: »Zelo pomembno.«

Revizija se sicer bere kot kriminalka, nedostojna tako pomembne institucije, kot je Policija: od zavajanja vlade glede finančnih posledic sodelovanja z DCAF, nesledljivosti dokumentacije, sumljivih postopkov napotitve, ustvarjanja (finančnih) uslug zasebnemu inštitutu do neupravičenega dodeljevanja avtomobilov, računalnikov in telefonov napotenim uradnikom. Seznam vseh kršitev je zelo dolg.

INR je še ugotovila, da ne razpolaga s podatki, da bi kdo od javnih uslužbencev »vrnil neupravičene prejemke« ali »da bi bilo to zahtevano«. Na to se je odzval notranji minister Gregor Virant, ki je na podlagi revizije odredil dodatne naloge, med njimi tudi tisto, da se »proučita višina in možni način povračila morebitno preveč izplačanih plač in dodatkov«.

Če bodo ustrezne službe MNZ kaj takega odredile, bo moral preveč izplačani denar iz let 2008–2012 vrniti tudi Veniger. Razen če tega ne bo storil sam.

Revizija je sicer polna besednih zvez, kot so: ni bilo pravne podlage, nepregledno, nepravilno, ni v skladu s predpisi, nezakonito ...