Politična formula za Slovenijo v letu 2018

Prihodnje leto se bodo politična kopja lomila okoli parlamentarnih volitev. Neznank pa je še veliko, med njimi tudi ta, koliko novih strank in obrazov bo vstopilo v tekmo, in s tem povezano, kakšne so njihove možnosti za uspeh. Pri tem si lahko pomagamo z oceno, v kolikšnem deležu so volivci pripravljeni zamenjati strankarske preference.

Stabilnost sistema

Pedersenov indeks volatilnosti je indikator, ki priča o stabilnosti strankarskega sistema. Dobimo ga tako, da skupno vsoto neto sprememb za vsako stranko delimo z dve. V obdobju od prvih večstrankarskih volitev leta 1990 do državnozborskih volitev leta 2000 je Pedersenov indeks volatilnosti konstantno upadal, kar pomeni, da se je stabilnost strankarskega sistema krepila. Ali drugače, v tem obdobju smo imeli opravka z razmeroma stabilnimi razmerji med strankami in volivci. Z letom 2004 je indeks začel konstantno naraščati. V letih 2011 in 2014 je bil višji od 40 odstotnih točk, kar pomeni visoko nestabilnost v strankarskem sistemu, kjer so razmerja med strankami ter med strankami in volivci tako rekoč popolnoma spremenjena.

Takšna situacija je bila posledica razpada nekaterih strank (LDS in nato tudi Zaresa) in hitrega pojava novih strank na prvih predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2011 (PS, LZJ in DLGV) ter njihovega še hitrejšega propada na naslednjih predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2014, na katerih je zmagala spet nova stranka (SMC).

Propad nekaterih strank po izbruhu svetovne gospodarske krize leta 2008 bi lahko osmislili s tezo, da volivci strankam pripisujejo vsesplošno odgovornost za stanje v državi. Zaradi slabših razmer v državi so volivci hitro razočarani nad strankami, k čemur pogosto prispevajo napake vodilnih politikov, ki se znajdejo v različnih korupcijskih aferah. Uspeh nove stranke v tem primeru daje vtis, da lahko vsakdo dobi politično moč. Stranke v takih okoliščinah ni težko ustanoviti, težje pa je zagotoviti, da bo obstala na politični sceni. Med kampanjo zastopana stališča po volitvah za nove stranke postanejo breme, predvsem za tiste, ki so prevzele oblast. V okolju, v katerem volivci pričakujejo, da so politiki koruptivni, nove stranke kmalu izgubijo tudi protikorupcijski potencial, na katerem so gradile kampanjo.

Ker volivci pričakujejo, da so politiki koruptivni, nove stranke hitro izgubijo protikorupcijski potencial. Foto: Jure Eržen

Vloga elit

V takšnem okolju politično tekmovanje ne temelji ne na strukturnih in ne na institucionalnih razlikah. Kvečjemu bi lahko rekli, da se politični konflikti kažejo kot razlike med stališči, ki so lahko označena kot norme, prepričanja, mnenja ali vrednote. V takšnem okolju so možnosti za delovanje elite na strukturo politične tekme velike. Na institucionalni ravni elita podpira ali ovira nastanek novih strank in tako vpliva na politično ponudbo, spodbuja konflikte na ravni ideologije in v politično tekmo uvaja teme, ki močno delijo javnost. Teza o moči elite je od nekdaj globoko zasidrana v dejstvu, da se navadni državljani v glavnem ne zanimajo za politiko.

Že C. W. Mills v leta 1956 objavljeni študiji The Power Elite trdi, da elita kot družbena skupina zares obstaja samo, če obstaja zavest članov posamezne skupine, da so v vertikalnem klasifikacijskem smislu nad največjim številom posameznikov v družbi. Temelj te enotnosti Mills pripisuje psihosocialni strukturi pripadnikov te družbene skupine, kar je posledica občutka prijateljstva, ki članom elite omogoča, da se počutijo člane iste skupine. Gre za ljudi iz višjih družbenih slojev, ki delajo v politiki, gospodarstvu, kulturi, medijih. Zanje velja, da imajo višji položaj, s katerega gledajo navzdol na vsakdanji svet običajnih ljudi, ki ga s svojimi odločitvami lahko preoblikujejo.

Tak položaj jim zagotavlja, da uživajo v prednostih, ki se nenehno povečujejo. Enako kot bogastvo in moč je tudi njihov ugled kumulativne narave. Več ko ga imajo, več možnosti imajo, da ga še povečajo. Vrednote, kot so oblast, bogastvo in ugled, težijo k prehajanju ene v drugo, kar pomeni, da bogati lažje pridejo na oblast kot revni, posamezniki z boljšim ugledom v družbi pa lažje pridejo do bogastva kot tisti, ki tega statusa nimajo.

Vrednota, ki bo v volilnem letu sprejeta kot splošno sprejemljiva, je politična stabilnost. Foto: Leon Vidic

Moč elite legitimizira nekaj, kar imenujemo politična formula. Skladno s politično formulo oblastno pozicijo elite v določenem obdobju omogoča splošno razširjeno in sprejeto verovanje oziroma občutek ljudstva. Ti občutki so v različnih primerih lahko osmišljeni kot domnevna volja naroda ali Boga, kot zavest o oblikovanju nacije oziroma izbranega naroda, kot tradicionalna zvestoba dinastiji ali določeni osebnosti, ki ima resnično ali vsaj navidezno izjemne lastnosti. Pri tem je treba poudariti, da politična formula ni dejavnik zunaj politične skupnosti. Vrednote, ki se poskušajo uveljaviti kot splošno sprejemljive družbene norme, morajo biti inherentne sami družbi kot njene kulturne ali družbene kategorije, prakse ali dediščina tradicije.

Elita lahko vpliva na strukturo politične tekme. Z manipulacijo institucionalnih pravil, oblikovanjem oziroma uničevanjem strank ali ideoloških blokov lahko preoblikuje celotno polje političnega konflikta. Politične voditelje izbira tako, da javno propagira posameznike s specifičnimi družbenimi značilnostmi (uspešen gospodarstvenik, moralna oseba in podobno). Isti mehanizem delovanja vključuje zaničevanje ali degradiranje kandidatov na nasprotni strani. Prek politikov kot svojih podaljškov v vplivnih institucijah, ki so nenehno za govorniškim odrom, elita vpliva tudi na politično oziroma javno agendo. Lahko ustvarja krize ali povzroča kritična obdobja z namenom, da prodre v družbeno strukturo, in tako okrepi svoje interesne položaje.

Nekatere učinke delovanja elite smo v Sloveniji v preteklosti že videli. Nove stranke in nove politične voditelje smo dobili nekaj mesecev pred volitvami. Slovensko volilno telo je bilo pri tem razdeljeno na dva dela. Volivci v prvi skupini so sledili svojim navadam in strankarski identifikaciji in so inertno podprli stranke, ki so jim naklonjeni. Primer so volitve, katerih izid je bil četrt stoletja po osamosvojitvenih dejanjih odvisen od vprašanja osamosvojitve in antikomunizma. Drugo skupino so sestavljali volivci, ki so v zadnjih letih od volitev do volitev podpirali nove stranke. Njihove politične preference se oblikujejo kot posledica slabitev starih vzorcev povezav med strankami in volivci, pri čemer nastajajo konture novih odnosov, ki zamenjujejo pretekle.

Usoda SMC

Ker nas prihodnje leto čakajo državnozborske volitve, kaže opozoriti na tri ključne dileme, ki bodo določale potek kampanje, volilni izid in povolilno obdobje, v katerem bomo dobili novo vlado. Prva je, ali v strankarskem sistemu obstaja prostor za pojav novih strank. Bolj natančno, vprašati se je treba, ali elita ima potrebo po spreminjanju institucionalne strukture strankarskega sistema. Ta dilema je primarno povezana z vprašanjem usode vladajoče SMC, ki ji javnomnenjske ankete napovedujejo veliko slabši rezultat, kot ga je stranka dosegla leta 2014.

Vodstvo SMC s predsednikom vlade na čelu stavi na to, da se državljani v politiki vedejo racionalno, in pričakuje, da bodo slovenski volivci na naslednjih državnozborskih volitvah volili stranko, ki jim je (oziroma bo) zagotovila največ osebne blaginje. S takšno predpostavko stranka stavi na komuniciranje projektov, kot sta Magna in 2TDK, pri čemer pozablja, da se volivci pogosto ne vedejo racionalno. Na to so SMC že opozorili rezultati na referendumu o drugem tiru (tako udeležba kot število volivcev, ki so podprli zakonodajni predlog) in predsedniških volitvah, na katerih je stranka nastopila s parolo o »bolj odločni« politiki.

Diferenciacija

Druga dilema zadeva ločevanje med ideološko najbližjimi strankami. Gre za stranke iz levosredinskega dela političnega spektra oziroma stranke aktualne koalicije. Če se SD, SMC in Desus v svojih komunikacijskih strategijah ne bodo odmaknili od paradigme nenehnega povečevanja konkurenčnosti (nova delovna mesta, gospodarski uspeh itd.), bo levosredinski ideološki prostor najverjetneje zapolnila opozicijska Levica, ki je za svojo ideološko podstat izbrala razredni boj.

Javmomnenjske ankete SMC napovedujejo veliko slabši rezultat, kot ga je stranka dosegla leta 2014. Foto:Blaž Samec

Kot antipod takšne politike v (sicer polariziranem) desnosredinskem političnem spektru na volitvah prihodnje leto (znova) lahko pričakujemo nacionalistični diskurz, usmerjen v vrednote slovenske osamosvojitve, in tradicionalno zvestobo eni politični osebnosti (SDS). Temu lahko dodamo še politiko, ki kot alternativo ponuja ekonomsko modernizacijo v smislu spodbujanja podjetništva, zmanjševanja stroškov dela, stalnega večanja učinkovitosti in maksimalne integracije človeških virov v produkcijski proces (NSi). Takšna konstelacija akterjev bo relativnega zmagovalca volitev naredila za absolutnega zmagovalca, ki bo najverjetneje tudi sestavil vlado.

Politična stabilnost

Tretja dilema se veže na politično formulo, ki bo določala dogodke po volitvah. Vrednota, ki bo v volilnem letu sprejeta kot splošno sprejemljiva in skladna s politično paradigmo v drugih evropskih demokracijah, je politična stabilnost. Sploh je vprašanje politične stabilnosti takšno, da lahko doživi številne proliferacije na druga področja (gospodarstvo, zdravstvo, varnost itd.), ki bodo pomembno zaznamovala politično okolje v Sloveniji. S poudarjanjem pomena politične stabilnosti bosta tako elita kot politični razred (stranke in politiki) dobila legitimnost za sprejemanje tudi takšnih odločitev, ki niso popolnoma skladne z logiko predstavniške demokracije. Na ravni političnega diskurza bo osrednje vprašanje odgovornosti za državo, ki bo v prihodnjo vladno koalicijo lahko združilo stranke, katerih ideološke (programske) identitete se nam v tem trenutku zdijo nezdružljive.

Vse to je (bo) mogoče prav zaradi visoke stopnje volatilnosti, ki jo spremlja pospešeno izginjanje strank in nastajanje novih, katerih ideološko identiteto je težko določiti. V takšnem okolju prevladujejo prakse političnega marketinga, politični akterji pa se prodajajo kot blago brez vsebine, kar je ena od glavnih gonilnih sil v kapitalistični družbeno-gospodarski ureditvi. Sporočila političnih akterjev se ponujajo kot čarobne rešitve za vse probleme državljanov. Edino, kar v takšni politični tekmi šteje, je, da se stranke pojavijo pred volivci, pri čemer sta oblika in namen njihovega pojavljanja manj pomembna. Gre za eno temeljnih slabosti demokracije, ki je obenem tudi njeno osnovno načelo.

Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi D'18.