Tiskane izdaje
Ljubljana – Bilanca prvega polletja sklica novega državnega zbora kaže, da se sedanja opozicija precej manj zateka k različnim postopkom, ki so ji na voljo, kot se je njena predhodnica, ki je v enakem obdobju prejšnje vlade že vložila interpelacijo in zahtevala ustanovitev parlamentarne komisije.
Opozicija naj bi v parlamentarni demokraciji opravljala vlogo omejevanja oblasti, jo nadzirala in dopolnjevala ter bedela nad njenim delom. Kakšno vlogo v resnici opravlja opozicija, ki jo sestavljata dve stranki, Jankovićeva Pozitivna Slovenija in Socialni demokrati, po novem pod vodstvom Igorja Lukšiča?
Kaj vse počne oziroma ne počne tega, česar je bila kot vladajoča stran deležna od prejšnje opozicije? Se prijemi razlikujejo glede na to, kdo predstavlja opozicijo? Razen obstrukcije, niti pri SD niti pri PS, doslej niso uporabili nobenega od omenjenih institutov. V enakem obdobju mandata 2008–2011 so bili njuni predhodniki precej dejavnejši. SDS je proti notranji ministrici Katarini Kresal vložila prvo interpelacijo štiri mesece po prevzemu oblasti, slaba dva meseca pozneje so zahtevali ustanovitev prve preiskovalne komisije.
Vidijo se kot kritične
»Pozitivna Slovenija je kritična in konstruktivna opozicija. Pri tem konstruktivno delo ne pomeni, da zapreš usta in nemo opazuješ hitre sprehode skozi zakone, kar počne koalicija. Zaradi razmer v Sloveniji bi morala biti zelo zaskrbljena tako predsednik državnega zbora Gregor Virant, ki opoziciji ne zagotavlja razmer za konstruktivno delo, kot tudi predsednik vlade Janez Janša, ki državnega zbora sploh ne potrebuje več, saj z večino, ki jo ima, lahko počne, kar želi,« je vlogo PS komentiral vodja njene poslanske skupine Jani Möderndorfer.
Tudi prvi med poslanci SD Janko Veber je prepričan, da vlogo opozicije dobro opravljajo. »Je pa to opozicija, ki ne dela v smeri rušenja države za dosego cilja strankinih interesov. In to je bistvena razlika med prejšnjo in sedanjo opozicijo,« je poudaril. »Že na samem začetku smo povedali, da bomo kritični do dela vlade, hkrati pa državotvorni, in bomo vse rešitve, ki so potrebne, da se zagotovi možnost gospodarskega razvoja in socialne varnosti ljudi, podpirali. Tako tudi delamo. Če ocenjujem obdobje po predčasnih volitvah, smo ves čas delovali tako, da nismo spodbujali ljudi ali sindikatov k referendumu, kot je počela prejšnja opozicija, oziroma vlagali predlogov zaradi ozkih političnih interesov.«
Kažejo se spremembe
Politični analitik Igor Pribac z ljubljanske filozofske fakultete meni, da ima opozicija tokrat to posebnost, da je njena največja stranka povsem nova. Pred tem mandatom je ni bilo, ima zelo šibko mrežo na terenu in ji manjka tako rekoč vse razen velikega zaupanja volivcev, ki ga je dobila na volitvah. »To pa je zelo težak položaj in je lahko stranki nekako v opravičilo.«
Po mnenju Pribaca je ta opozicija, podobno kot tista v prejšnji desnosredinski vladi, izgubila lepo priložnost, da bi spremenila nadaljnji potek dogodkov, s tem, ko je imela na začetku mandata opraviti z referendumom, ki se ga je v obeh primerih (prejšnji glede zakona o RTV) lotila z levo roko. »Z resnejšim vložkom bi bil rezultat drugačen, pri tem pa bi se zaupanje v opozicijo precej okrepilo. Tudi kot branik pred varčevalnimi ukrepi so nastopali predvsem sindikati in civilnodružbene iniciative. Tudi tu opozicija sprva ni dovolj opravljala svoje vloge.«
Vendar se po Pribačevem mnenju stvari spreminjajo, zlasti po spremembi vodstva v SD, kjer novi predsednik pošilja v javnost »zelo artikulirana sporočila in je opazen dvig argumentacijske ravni« opozicije, ki je v tem mandatu startala z nekaj težavami. Tudi zato, ker so »z izpadom LDS in Zaresa iz parlamenta odšli nekateri najvidnejši intelektualci, ki so krojili javno mnenje od predosamosvojitvenih časov naprej«. V DZ pa je veliko novincev, zato se izrisuje neka posebna parlamentarna struktura.
Intenzivnost dela opozicije se zadnje čase vendarle povečuje. Po mnenju Pribaca opozicija še vedno premalo »fino navaja dejstva glede neustreznosti raznih predlogov in zasedbe mest nadzornikov podjetij v lasti države, premalo opozarja na kadrovske poteze«.
»Na opozicijo letijo očitki predvsem z 'njene' strani, od mnenjskih voditeljev, ki podpirajo levico – da je dezorientirana, da ni dovolj odločna, preveč medla. S tem se ne bi strinjal. Rekel bi, da nadaljuje tradicijo dosedanjih opozicij, ki ponavadi niso bile posebno konstruktivne, ne glede na to, kako to vse poudarjajo. Niso delovale tako, da bi ponujale resno alternativo in konkretne predloge. Tega niti pri prejšnjih ni bilo opaziti, zdaj pa takšen odnos še nekoliko bolj izrazito izstopa,« razmišlja analitik Matevž Tomšič s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici. »Da je dezorientirana, je mogoče veljalo za obdobje takoj po nastanku vlade, potem pa so začeli nastopati bolj ostro, na a priórno negativističen način. Nastopi predstavnikov PS ali predsednika SD Lukšiča so precej ostri, lahko bi rekel celo radikalni. Težko bi dejali, da je opozicija preveč popustljiva do vlade.« To, da noben od predsednikov strank opozicije ne sedi v državnem zboru, se Tomšiču sicer zdi pomembno, vendar ne odločilno.
