Tiskane izdaje
Ljubljana – Letošnje leto se bo vpisalo v politično zgodovino kot leto volitev: maja smo imeli evropske volitve, julija predčasne parlamentarne in oktobra lokalne. Pa so volitve stabilizirale politični prostor?
Preden se lotimo napovedi za prihodnje leto, se je treba na kratko spomniti nekaterih prelomnih dogodkov, ki so pripomogli k temu, da ob koncu leta zaznamujemo 100 dni vlade Mira Cerarja.
Po padcu vlade Janeza Janše (koalicija SDS, DL, SLS, Desus, NSi) zaradi očitkov KPK, da ne zna utemeljeno pojasniti izvora svojega premoženja, in množičnih vstaj, smo na začetku lanskega leta dobili vlado Alenke Bratušek. Slednjo so oblikovali kot začasno oziroma prehodno vlado do predčasnih volitev. Vendar so po stabilizaciji razmer in razbremenitvi pritiska mednarodnih finančnih trgov ambicije takratne koalicije (PS, SD, DL, Desus) začele naraščati.
Predpostavka je bila, da bi bilo zaradi politične stabilnosti, ki ima dobrohoten vpliv tudi na vse družbene podsisteme, zlasti gospodarstvo, dobro tudi dokončati mandat, ki bi se iztekel leta 2015. A se je začelo lomiti v takrat vladajoči stranki PS, ker je poskušal ustanovitelj stranke Zoran Janković znova vzeti vajeti v svoje roke, Bratuškova pa se je temu upirala. Razplet na kongresu PS je znan: Janković je premagal Bratuškovo, stranka se je razcepila, koalicija pa razpadla. Zato smo imeli sredi julija predčasne parlamentarne volitve, tako kot jeseni leta 2011, ko ni vzdržala koalicija SD, Zares, Desus in LDS.
Cerar na fronti odgovornosti
Na julijskih volitvah je s 34 odstotki in 36 mandati v državnem zboru premočno zmagala stranka SMC (Stranka Mira Cerarja), do konca avgusta oblikovala koalicijo treh strank (SMC, Desus, SD) in sredi septembra oblikovala vlado. Drugič zapored po letu 2011 se je zgodilo, da je na volitvah slavil novinec v politiki, tokrat je SMC zmagala še bolj prepričljivo kot Pozitivna Slovenija pred tremi leti (dobili so nekaj več kot 28-odstotno podporo). Slovenski volivci so se s podporo Jankoviću prvič opekli, zdaj se v javnosti vse pogosteje zastavlja vprašanje, kako se bodo obnesli politični novinci v drugo – se bo ponovila zgodba s PS?
Filozof in politični analitik Igor Pribac na vprašanje, ali novi obrazi predstavljajo pravo pot, pravi, da odgovora na to dilemo v tem trenutku še ni. Da je še prezgodaj. »Nadomeščanje novih obrazov z novimi je politični izraz gibanja vstajnikov: ZL tistih, ki so pred dvema letoma šli na ulice, SMC pa tistih, ki so z njimi simpatizirali v udobju svojega kavča. Zdaj je ZL v udobni opoziciji, SMC pa na fronti odgovornosti. Veliko volivcev SMC ji je po volitvah odreklo podporo z enako lahkomiselno odločnostjo, s kakršno jim jo je pred njimi podelilo,« meni Pribac.
Faktor Janša
Faktor Janez Janša v slovenski politiki še naprej igra pomembno vlogo, čeprav SDS iz volitev v volitve le še izgublja. Janša vse slabše rezultate opravičuje z afero Patria, češ da se vedno nekaj zgodi pred volitvami, stvari pa so se še bolj zaostrile po pravnomočni obsodbi in začetku prestajanja dveletne zaporne kazni. Ustavno sodišče je po pritožbi Janši prekinilo prestajanje kazni in to utemeljilo z njegovo vlogo opozicijskega voditelja, kar da je pomemben temelj demokratičnega delovanja političnega sistema.
Kakšna bo končna odločitev US, ali bo oproščen ali pa dokončno spoznan za krivega, ni znano, lahko pa na podlagi dosedanjih izjav predvidevamo, da bo prizadeta SDS zahtevala politične sankcije – verjetno ponovne predčasne volitve, ker bodo izhajali iz stališča, da so bile julijske volitve zaradi Janševe zaporne kazni nelegitimne. A učinek Janše na politični prostor se pozna tudi na drugi strani, saj mobilizira volilno telo, ki zavrača politiko opozicijskega voditelja, ki ima težave s pravosodjem.
» V tem smislu je vrnitev Janeza Janše na svobodo stabilizatorna za slovenski politični prostor in verjetno tudi za vlado. Volivci bodo v 2015 spet postavljeni pred jasno izbiro med dvema opcijama, in Miro Cerar bi moral narediti velike napake, da bi bil v tej bitki poražen. Toda to bo le zmaga za vlado, ne za Slovenijo. V mnogo težji bitki za Slovenijo bo zmagal, kdor bo ljudi otresel strahu pred prihodnostjo in sprostil njihovo ustvarjalnost. Brez ogretja src mladih zmaga v tej bitki ni mogoča,« meni Pribac. Filozof opozarja na vse krajšo življenjsko dobo vlad, predvsem pa vse večje nezaupanje javnosti v politične, gospodarske in finančne elite, zato po njegovem »kot družba nismo daleč od točke zloma.«
Obnova desnice?
Letošnje predčasne volitve niso posebne le zato, ker so potekale sredi poletnih počitnic, zaradi česar je bila volilna udeležba rekordno nizka (51,73 odstotna), ampak je ljudska volja omogočila oblikovanje koalicije iz samo treh strank, kar se v sodobni politični zgodovini Slovenije še ni zgodilo. To bi lahko bil dodaten faktor stabilnosti, ob predpostavki, da se trije partnerji lažje uskladijo kot štirje ali celo pet, kolikor jih je štela zadnja Janševa vlada. Na drugi strani imamo izjemno pisano opozicijo. Poleg že omenjene SDS, ki se je pomaknila bolj proti desni, imamo še NSi, ki se poskuša v političnem prostoru umestiti na zmerno desnico.
Na levi strani spektra imamo Združeno levico in veliko bolj na sredini stranko nekdanje premierke Alenke Bratušek Zaab, ki pa po neuspelem vstopu v koalicijo še vedno išče svoj pravi smisel. Pri čemer uvrstitev Zaab v parlament ni bilo tolikšno presenečenje kot izpad SLS v drugo politično ligo. Krčenje podpore SDS, minimalna rast NSi in izpad SLS so dejanski prvovrstni politični »dogodek« letošnjega leta. Zato se pred vstopom v novo politično leto zastavlja vprašanje – ali bo slovenska desnica sposobna v prihodnjem letu ponuditi kakšno inovacijo?
