Ljubljana – Namestnik varuhinje Tone Dolčič se na uradu profesionalno ukvarja z zbornicami na področju zdravstva in sociale. Opaža, da se te srečujejo predvsem s tremi vrstami težav: premajhno učinkovitostjo, konfliktom interesov in pomanjkanjem nadzora.
Kako vidi urad varuha problematiko delovanja zbornic z javnimi pooblastili, na katero je v svojih priporočilih opozorila Komisija za preprečevanje korupcije?
Govorim lahko o zbornicah, ki jih poznam; na področju zdravstva in sociale. Te zbornice izpolnjujejo naloge, ki jih imajo. Vprašanje pa je, ali so dovolj učinkovite. Ne samo v finančnem smislu, temveč tudi nasploh. Imajo javna pooblastila, ki jim jih je država dala v roke, in nalogo, da jih opravljajo.
Včasih se vprašamo, ali so te naloge opravljene, kot bi morale biti. Za vse zbornice ni mogoče reči, da jih ne potrebujemo niti ne moremo za vse reči, da jih potrebujemo. Pri vsaki posebej bi bilo treba pogledati, katere naloge so tiste, ki bi jih bilo mogoče izvajati na bolj učinkovit in bolj racionalen način.
Na uradu pogosto opažamo še večjo birokratizacijo kot na ministrstvih in v drugih državnih organih. Pri zbornicah bi človek pričakoval večjo prožnost, čeprav so vezane na zakon o splošnem upravnem postopku. Drugi problem je vsebinski. Zbornice so vedno bile vrsta cehovskega združenja, ki navzven brani interes svojih članov. Zato je od njih težko pričakovati, da bodo povsem objektivno obravnavale določene kršitve svojih članov.
Tretji problem je nadzor nad zbornicami, ki naj bi ga opravljalo ministrstvo. Na tem področju je sivo polje, še zlasti, kadar zbornica izgubi javna pooblastila in jih prevzame ministrstvo, nato pa jih ministrstvo spet vrne.
Takšen primer smo imeli na področju zdravstva pri zbornici fizioterapevtov in pri zbornici zdravstvene in babiške nege. Tukaj je cel kup problemov, ki bi jih morala delno rešiti zakonodaja, delno pa praksa.
Katere pa so ključne pomanjkljivosti v delovanja zbornic, ki jih je obravnaval urad?
Ključen je konflikt interesov, torej da pogosto preiskujejo sami sebe, svoje člane. Ob tem se postavlja vprašanje, koliko so lahko objektivni ali ne. Njihovi tožilci, kot jim rečejo, v disciplinskih postopkih pogosto pozabijo na prijave in zadeve zastarajo. Problematičen je tudi nadzor nad izvrševanjem javnih pooblastil, ki jih imajo. V druge naloge, ki jih imajo do članov na prostovoljni podlagi, pa se ne spuščamo.
Ali prihaja zaradi takšnega delovanja zbornic do kršitev človekovih pravic?
To ne velja za vse zbornice. Poznamo različne primere. Opažamo pa, da se postopki včasih ne izpeljejo tako, kot bi po naši oceni morali biti izpeljani. Oziroma, da primerov, ki bi jih morali obravnavati, sploh ne odprejo. Posebej hudih primerov pa nismo imeli. Z zbornicami sodelujemo dobro.
Pri delovanju socialne zbornice bi mogoče pričakovali, da se bodo pogosteje oglasili o odprtih problemih, a nekako kar stojijo ob strani in čakajo na razvoj dogodkov. Zdravniška zbornica je kar dovolj agilna. To pripisujemo predvsem temu, da nekatere zbornice delujejo že dlje časa in so bolj izkušene.
Pomembne so tudi druge okoliščine, na primer vodstvo in kadri. Socialna zbornica bi se morala večkrat oglasiti, pa se ne, zdravniška zbornica pa bi se kdaj lahko vzdržala.
Kako bi bilo po oceni urada varuha najbolje sistemsko urediti to področje?
Potrebno bi bilo pregledati vsa javna pooblastila, ki jih zbornice izvajajo. Sistemsko bi bilo treba urediti tudi naloge in pristojnosti nadzornih organov nad zbornicami. Te naloge naj bi izvajajo ministrstvo. Nadzorni organi se morajo na nepravilnosti odzvati hitreje in stvari spraviti v red.