»Pomilostitev je akt razuma, modrosti in milosti«

Ljubljana – Primer brežiške zdravnice Nade Cesarec, ki ji je bila na prvi in drugi stopnji obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja opustitve zdravniške pomoči, sproža več dilem. O nekaterih od njih smo se pogovarjali z dr. Draganom Petrovcem z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti in članom komisije za pomilostitve pri prejšnjem predsedniku države Danilu Türku.

Predsednik republike Borut Pahor je že v predvolilni kampanji napovedal, da bo imel do pomilostitev konservativen in zadržan odnos. Je takšno vnaprejšnje izrekanje glede na to, da je pri odločanju o pomilostitvah vsak primer primer zase, primerno?

Takšno izrekanje je neprimerno. Vsak primer je treba obravnavati v skladu z okoliščinami in prav pomilostitev je tisti akt razuma, razumevanja okoliščin časa, modrosti in milosti, čemur vsemu se na neki način predsednik s tako izjavo odpove.

Bili ste član komisije za pomilostitve pri prejšnjem predsedniku države Danilu Türku. Koliko mnenje komisije, ki je predsednikov posvetovalni organ, vpliva na odločitev predsednika?

Vpliva se ne da izmeriti drugače kot po številu ujemanj predlogov komisije in predsednikovih odločitev. Pa še pri tem kriteriju bi bilo mogoče, da bi prav te osebe predsednik že sicer pomilostil, četudi jih komisija ne bi predlagala. Iz izkušenj pa lahko potrdim, da je predsednik Türk v pretežnem delu upošteval mnenja komisije.

Pravosodno ministrstvo se je v primeru brežiške zdravnice izreklo proti njeni pomilostitvi, pri čemer je izhajalo predvsem iz mnenj sodišča in tožilstva, torej institucij, ki je zdravnico obsodilo. Koliko »diskrecije« ima komisija za pomilostitve, da predsedniku predlaga drugačno odločitev?

Komisija je pri svojem delu popolnoma samostojna. V preteklosti je že izoblikovala, ali vsaj kdo od članov, mnenje, ki je bilo nasprotno enotnemu mnenju vseh organov v postopku, in je predsednik tako mnenje komisije oziroma člana upošteval.

Ali primer brežiške zdravnice odstopa od tistih, s katerimi ste se srečevali kot član komisije za pomilostitve?

Z brežiškim primerom sem seznanjen le iz medijev. Zato ga težko primerjam s primeri iz svoje prakse, kjer smo imeli vedno na razpolago obsežno dokumentacijo, tudi s podatki, za katere ne bi bilo prav, da pridejo v javnost.

Zdravniki, ki so se postavili v bran zdravnici, pravijo, da ne nasprotujejo odločitvam sodišč, ampak da hočejo prek tega primera opozoriti na sistemske probleme zdravstva. Je pot prek pomilostitve prava za razrešitev težav, v katerih se lahko znajdejo zdravniki?

V brežiškem primeru po moji – seveda nepopolni – oceni zdravniki, ki se zavzemajo za pomilostitev zdravnice, opozarjajo na sistemske probleme, ki seveda obstajajo, a jih v konkretnem primeru ni bilo zaznati. Domnevam, da je tudi zato mnenje vseh organov negativno. Poleg tega pomilostitev sama po sebi ne vpliva na izboljšanje razmer.