Tiskane izdaje
Ljubljana – Afera Balažic je del širše zunanjepolitične zgodbe: neprimernih, političnih veleposlaniških kadrovanj, ki se izvajajo brez meril, posledica tega pa je niz odpoklicev v preteklih letih ter kaotičnih razmer in komunikacij med zunanjepolitičnimi odločevalci, kjer vsakdo vodi svojo politiko.
Odpoklicani slovenski veleposlanik v Avstraliji Milan Balažic – ta trdi, da se je po nalogu političnega vrha tajno dogovarjal z Nicholasom Omanom o naftnem nahajališču v Republiki srbski; državni vrh to zanika – je zadnji ekscesni primer, ki razkriva odnos med politiko in diplomacijo. Več škandalov v preteklih letih, pravnomočno obsojena veleposlanica v BiH ali razsipnost nekdanjega ambasadorja v Madridu, je okrnilo ugled diplomatskega poklica. Posledica političnega kadrovanja je, da so veleposlaniki lojalni stranki, ne državi, diletantizem in amaterizem pa sta v diplomaciji prej ali slej tista, ki staneta največ.
»To je zgodba o pometanju z diplomacijo in zunanjo politiko in je rezultat odnosa do zunanje politike v vseh 20 letih,« je komentiral eden od slovenskih veleposlanikov. Ljudje, kot sta Balažic in Voduškova, po njegovih besedah nikoli ne bi smeli postati ambasadorji, dosedanji veleposlanik v Avstraliji pa se je že pred leti zapletel v afero s sindikalnim denarjem; čeprav ga je naknadno vrnil, ni oseba, ki lahko predstavlja slovensko državo v tujini, meni naš sogovornik.
»Diplomati smo vsak dan izpostavljeni različnim ljudem, s takšnimi, kot je Balažic, bi vsak mesec lahko imeli afero.« »Vsak polizobraženi diplomat bi zbežal ob imenu Oman, saj se ve, za koga gre; s takim pač nimaš opravka.« Omenil je »norost, da se v zgodbo vtika strankarski vodja«, nato še celoten državni vrh. Afera je izraz Slovenije, »kjer vsakdo vodi svojo zunanjo politiko, predsednik države, premier, zunanji minister; diplomati pa so prepuščeni samim sebi.«
»Afera Balažic je hkrati simptom, metafora in posledica stanja v slovenski zunanji politiki. Utemeljeno je vprašanje, ali je bil zgolj nekdanji diplomat Balažic tisti, ki je imel precejšnjo svobodo pri izkoriščanju svojega delovnega dne skladno s 'svojo' predstavo o tem, kaj je v interesu Slovenije,« je komentiral profesor z ljubljanske FDV Zlatko Šabič.
Po njegovem mnenju bi morala Slovenija dobiti zunanjepolitično strategijo, da bi bilo vsaj na papirju jasno, o čem naj naši veleposlaniki govorijo v tujini in koga naj vabijo na sprejeme. Naša diplomacija je za protokolarno in tehnično servisiranje prevelika, za vsebinsko delo pa neustrezno kadrovana in premalo usposobljena, je že pred časom razmere strnil nekdanji upokojeni diplomat.
Ambasadorji, ki so morali oditi
Milan Balažic, ki mu bo funkcija veleposlanika v Avstraliji prenehala zadnji dan julija, je v triindvajsetletni zgodovini državne samostojnosti že četrti vodja diplomatske misije v tujini, ki mora zaradi kršitev, ki naj bi jih zagrešil, predčasno zapustiti državo gostiteljico.
Prvi veleposlanik, ki je moral predčasno zapustiti položaj vodje diplomatske misije, je bila ženska - veleposlanica v BiH Nataša Vodušek, ki je jeseni 2008 v Sarajevu povzročila hudo prometno nesrečo, pri čemer naj bi bila po podatkih bosanske policije vinjena. Voduškovo so iz Sarajeva premestili v notranjo službo MZZ v Ljubljani, pozneje, ko so jo zaradi prometne nesreče, v kateri je zapeljala v križišče, ko je bila prižgana rdeča luč, pravnomočno obsodili na enoletno zaporno kazen, ji je ministrstvo, sklicujoč se na zakon o delovnih razmerjih, vročilo izredno odpoved delovnega razmerja. Voduškova meni, da je službo na ministrstvu izgubila po krivici, zato zdaj toži MZZ.
Veleposlanik v Egiptu Borut Mahnič je moral Kairo zapustiti spomladi leta 2010 zaradi, kot so za Delo pojasnili na MZZ, kršitev 45. člena zakona zunanjih zadevah, ki veleposlaniku nalaga »poročanje o pomembnih vprašanjih v zvezi z delovanjem veleposlaništva« in »izvajanje navodil MZZ«.
Veliko več prahu kot Mahničev razmeroma tihi odhod iz Kaira je dvignil odpoklic Petra Reberca, ambasadorja v Madridu, ki se je v domovino vrnil avgusta istega leta, že oktobra pa mu je MZZ odpovedalo delovno razmerje. Rebercu so (med drugim) očitali neracionalno porabo proračunskega denarja in finančne nepravilnosti. MZZ je proti njemu vložilo več kazenskih ovadb, več ovadb, tudi proti ministru Samuelu Žbogarju, je vložil tudi Reberc sam, ki zaradi domnevno nezakonitega pregleda njegove madridske rezidence od države zahteva 76.000 evrov. Hkrati proti njemu na novogoriškem sodišču teče postopek zaradi spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let.
