Tiskane izdaje
Ljubljana, Zagreb – Kmalu potem ko je hrvaški časopis Večernji list objavil zapis o komunikaciji med članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem (po naših informacijah bo danes odstopil) in slovensko agentko pri sodišču Simono Drenik, je sledila politična ofenziva hrvaške politike za ustavitev arbitražnega postopka.
Časnik Večernji list je pridobil – zanimivo je, da je skoraj sočasno novico objavil tudi beograjski tabloid Kurir – prepis telefonskih pogovorov med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in slovensko zastopnico pred sodiščem Simono Drenik z ministrstva za zunanje zadeve, v katerem je domnevno Sekolec Drenikovi pripovedoval podrobnosti pogovora med predsednikom sodišča Gilbertom Guillaumom in drugimi arbitri.
Pusićeva takoj pred medije
Kmalu zatem je sklicala novinarsko konferenco hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić, ki je dejala, da bodo še preverjali, ali navedbe držijo. Če se bodo izkazale za točne, »bo to drastično spremenilo stanje v arbitražnem postopku«. Sumi se zdaj potrjujejo, je dodala, potem ko je Karl Erjavec spomladi za neki lokalni medij izjavil, da je pred odločitvijo arbitražnega sodišča optimist in da ne dvomi, da bo Slovenija dobila izhod na odprto morje. Hrvaška se je zaradi tega pritožila na sodišče, to pa je pozneje v sporočilu za javnost pojasnilo, da ni bila razkrita nobena informacija o arbitraži. Da je šlo na hrvaški strani za dobro pripravljen potek dogodkov, priča tudi izjava hrvaškega premiera Zorana Milanovića, da sta se s Pusićevo uskladila in da bo hrvaška zaščitila nacionalne interese.
Slovenska stran je bila ob novicah o objavljenih prisluhih in izjavah hrvaških politikov zadržana. Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je najprej izjavil, da ne namerava biti del predvolilnih spinov iz Hrvaške, ko je medij objavil tonske zapise, pa je menda prekinil dopust v tujini in se odpravil v Slovenijo.
Sklicane vladne službe
Tudi predsednik vlade Miro Cerar je najprej v sporočilu za javnost zapisal, da noče komentirati dela arbitražnega sodišča, ker da gre za očitno »vnaprejšnji poskus vplivanja na končno odločitev«, ki naj bi bila znana sredi decembra. Vendar je popoldne že sklical pristojne vladne službe, ki naj bi poskušale pojasniti predvsem to, kako je lahko prišlo do varnostnega vdora v komunikacije uslužbenke MZZ Simone Drenik in sodnika Jerneja Sekolca. Po naših informacijah imajo na MZZ zavarovane kounikacije, zato je menda lahko prišlo do prisluškovanja bodisi pri sodniku, ki živi na Dunaju, ali pri slovenski državljanki na domu.
Zaupni pogovori rdeča nit člankov
»Izgubljamo Piranski zaliv«, »Ekskluzivno: mednarodni škandal na arbitražnem sodišču«, »Sodnik sporočal podatke slovenskemu MZZ in se z Ljubljano dogovarjal, kako vplivati na druge sodnike« je le nekaj naslovov iz zagrebškega časnika Večernji list, ki se je o tej temi razpisal poleg naslovnice še na treh notranjih straneh. Rdeča nit člankov pa je, da naj bi slovenski član arbitraže Jernej Sekolec prenašal podrobnosti iz zaupnih pogovorov s predsednikom sodišča Gilbertom Guaillaumom in drugimi arbitri slovenski predstavnici Simoni Drenik z ministrstva za zunanje zadeve. Tako naj bi, piše časnik, ki se sklicuje na transkripte, sodnik Guaillaume dejal Sekolcu, »da naj Slovenija ne vztraja preveč pri podrobnostih na kopenskem delu razreševanja, saj bo Slovenija tako ali tako zmagala na morju, ko bo dobila najmanj dve tretjini Piranskega zaliva«. S tem pa naj bi se, piše zagrebški časnik, le potrjevale besede slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca, ki je že marca letos izjavil, da ima informacije, da bodo sodniki arbitražnega sodišča odločili v korist Ljubljani.
Od kod transkripti?
»Gotovo gre za svojevrstno novinarsko bombo, ki se utegne razvleči na ves čas poletja, najbrž pa vse do sredine decembra, ko je Stalno arbitražno sodišče tudi uradno napovedalo razsodbo, dobro leto dni po koncu ustne obravnave, v tem primeru,« pravi naš sogovornik.
Zdaj postaja eno glavnih vprašanj, kako sta beograjski tabloid Kurir in zagrebški Večernji list dobila domnevne transkripte pogovorov med slovenskim članom arbitražnega sodišča Sekolcem in predstavnico slovenskega zunanjega ministrstva Drenikovo. Dvoma o tem skoraj ni: dokument jima je lahko priskrbela le obveščevalna služba. Katera, bo najbrž pokazal čas; prav tako kot bo pokazal čas, ali je šlo pri tem za zlorabo obveščevalnih podatkov ali za kaj drugega. »O tem, da je šlo za obveščevalne metode v maniri Balkana, pa ni nobenega dvoma,« še pravi naš sogovornik.
Sodišče tega ne bo »mirno požrlo«
Odločitev sodišča pa prepričanju naših sogovornikov pomeni še nekaj, namreč: razsodba bo izrečena decembra, ko bo na Hrvaškem najbrž vrhunec predvolilne kampanje za parlamentarne volitve, ki bodo predvidoma januarja 2016. In tako bo Slovenija spet glavna tema predvolilnih kampanj enih in drugih. To pa bo bržkone odgovarjajo tako levici kot desnici; enim zaradi dejstva, da ravnajo, kot da se ne zavedajo krize, v kateri se je znašla Hrvaška, ki je postala ena najrevnejših in najbolj zadolženih držav EU; drugim pa, ker ne poznajo, kaj šele da bi jo državljanom predstavili, poti za izhod iz krize, ki naj bi jo Hrvaška manj občutila šele leta 2021, kot je prepričan makroekonomist Željko Lovrinčević.
Na vprašanje, ali bi »ekskluzivno pisanje o mednarodnem škandalu na arbitražnem sodišču« utegnilo imeti kakšne posledice v samem sodišču, je naš sogovornik dejal, »da arbitražno sodišče tega gotovo ne bo mirno požrlo«.
Po drugi strani pa so si objektivnejši opazovalci dogajanja na hrvaškem političnem prizorišču edini, da so take zgodbe le en kamenček v pripravi domače, hrvaške javnosti na decembrsko odločitev sodišča, ki bo − kakršna pač bo. Razumljivo, da obstaja strah pred odločitvijo, da bi sodišče nemara res odločilo v prid Sloveniji, navsezadnje tako, kot na Hrvaškem z velikim strahom pričakujejo odločitev evropske nogometne organizacije, ki naj bi predvidoma jutri izrekla kazen Hrvaški nogometni zvezi zaradi svastike (in vse večjega huliganstva ob nogometnih igriščih), izpisane na nogometnem igrišču splitskega Hajduka pred (in med) tekmo med Hrvaško in Italijo.
Specialna vojna
Na naše poizvedovanje so nam z ministrstva za zunanje zadeve odgovorili, da se »tako v hrvaških medijih kot politiki že dlje časa pojavljajo številna ugibanja in špekulacije o dokončni razsodbi arbitražnega sodišča o določitvi poteka meje med Slovenijo in Hrvaško. Slovenija tako kot doslej − skladno z določbo arbitražnega sporazuma, da se pogodbenici vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča − tudi zadnjih provokacij Hrvaške ne bo komentirala, bo pa o zadevi obvestila arbitražno sodišče«. Neuradno pa smo izvedeli, da je zaradi pisanja Večernjega lista na ministrstvu zavladalo izredno stanje.
Prvo vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj so zgodbo objavili šele zdaj, če se je komunikacija med sodnikom Sekolcem, ki ga je predlagala Slovenija, in uslužbenko MZZ Simono Drenik dogajala novembra lani in januarja letos. Po naših informacijah na MZZ menijo, da poskuša hrvaška stran spet postaviti v negotovost celoten arbitražni postopek, kot so to poskušali že ob problematiziranju ene od Erjavčevih izjav marca letos, zato je Hrvaška protestirala na sodišču, to pa se je pisno odzvalo s pojasnilom, da so prepričani, da Erjavec s svojimi izjavami ni razkrival nobenih informacij v zvezi s postopkom arbitraže. Zato je, dodajajo naši viri, navedbe hrvaških medijev, na katere se je sklicevala ministrica za zunanje zadeve Vesna Pusić, mogoče razumeti kot nadaljevanje specialne vojne hrvaške vlade proti arbitražnemu postopku.
