Tiskane izdaje
Delež žensk na položajih v politiki in javnem življenju je v Sloveniji na več področjih nad evropskim povprečjem, ponekod pa precej pod njim. Prav vse države na celini čaka še veliko dela, da bodo dosegle postavljene cilje enakosti spolov, opozarjajo v Svetu Evrope. Dr. Vlasta Jalušič je raziskovalka na Mirovnem inštitutu, ki se že več let ukvarja s proučevanjem vključenosti žensk v politiko.
Se vam zdijo zadnji podatki, ki jih je objavil Svet Evrope, spodbudni?
Slovenija se je na večini področij vendarle uvrstila nad evropsko povprečje, kar je prav gotovo uspeh glede na podatke pred desetletjem. Toda to se ni zgodilo samo po sebi, ampak je rezultat dolgotrajnega prizadevanja za spremembo zakonodaje in uvedbo mehanizmov, ki v volilnih aritmetikah in imenovanju skozi kvote omogočajo, da pridejo ženske na izvoljiva mesta in so potem tudi izvoljene.
Ali se vam zdi, da se družbeno ozračje spreminja?
Če je postalo normalno, da je več žensk na visokih mestih odločanja, potem se. A opozorila bi, da ta rezultat ni posledica naravnega spreminjanja razmer. Gre za spoštovanje zakonskih obvez in strankarskih pravil, ki jih je treba upoštevati pri kandidiranju ali imenovanju. Tam, kjer mehanizmi ne delujejo, so ženske še vedno v ozadju: v lokalni politiki in diplomaciji. V teh podatkih tudi ni navedenih korporacij, ki so med največjimi institucijami moči.
Na minulih predsedniških volitvah je bilo pet kandidatk. Ali je treba to dejstvo sprejeti z veseljem ali je skrb vzbujajoče, da skupaj niso dobile niti petine glasov?
Zelo dobro je, da je kandidiralo toliko žensk, da to postaja normalno. Med nekaterimi odločevalci in tudi v medijih kroži mit, da ženske ne volijo žensk in da je to vzrok, da kandidatke niso izvoljene na politična mesta. Zadeve niso tako preproste, saj raziskave kažejo, da na izvoljivost vpliva veliko dejavnikov. Eden ključnih je podpora strank in okolja. Pri dveh najperspektivnejših kandidatkah je bilo v kampanji očitno, da njuni stranki s kandidaturo ne mislita čisto resno in morda celo ne verjameta, da sta lahko res izvoljeni. To jima je odvzelo kredibilnost, postali sta del predvolilnega šova, in to je slabo.
Hkrati so predsedniške volitve specifične, saj ta funkcija meri bolj na avtoriteto kot neposredno na oblast, ta pa je še vedno videna kot »moška« funkcija, govori se o »očetu naroda«. Kritike sedanjega predsednika so bile usmerjene prav v to, da temu liku ne ustreza. Naj nam bo všeč ali ne, dejstvo, da ima sedanji predsednik, stereotipno gledano, preveč »feminilnih« lastnosti, po mojem mnenju nakazuje, da »ženskost« na tej funkciji za volivce ni problem.
Kaj bi bilo treba spremeniti za večjo participacijo žensk v politiki?
Nenehno je treba uresničevati troje: dopolniti mehanizme tam, kjer so še neustrezni (delež žensk simptomatično redko preseže ciljne vrednosti, ki so večinoma 40 odstotkov), najti in na izvoljiva mesta postaviti kakovostne kandidatke, ki jih je veliko, le da jih strankarski in drugi vratarji niso ravno pripravljeni iskati. Zagotoviti jim je treba resno podporo v procesu kandidiranja. In nikdar odnehati ali začeti verjeti v nekakšen avtomatski »družbeni napredek«, ker je padec nazaj mogoč, in to zelo hitro.
