Roka, ki ziblje zibko

Ta teden je NSi napovedala interpelacijo zoper zdravstveno ministrico in kaj hitro se je pokazalo, v kako nevarne in kompleksne zgodbe se zapleta. Tema, ki si jo je ta stranka izbrala za samopromocijo, je ne le eksplozivna, temveč zanjo, ki doslej o pomembnih državnih zadevah ni premogla bolj tehtnega premisleka, tudi samomorilna. Kot je videti na toliko načinov, je NSi podstavila hrbet in ponudila politično infrastrukturo interesnim skupinam, ki bi rade dosegle privatizacijo zdravstvenega sistema. Ne le zaradi državniških razlogov, temveč tudi zaradi zelo bogatih zgodovinskih izkušenj slovenskega družbenega prostora je mogoče zatrditi, da je taka smer zanjo pogubna.

Od koga so prepisovali

Toliko političnih namigov, kot smo jih iz zdravniških vrst nehote slišali v zadnjem času, jih nismo imeli priložnost slišati že dolgo. Prišlo je do krvavega dogodka v Izoli, ko je Darko Gregorič s strelnim orožjem umoril tamkajšnjega urologa in enega policista, drugega pa ranil. Prišlo je prvo presenečenje in teza, ki s strokovno utemeljeno in realistično razlago tragičnega dogodka nima prav nič skupnega: tako zdravniški sindikalist Konrad Kuštrin kot predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina sta v javnih izjavah na osupljivo samoumeven način Gregoričevo streljanje povezala z dolgimi čakalnimi vrstami v slovenskih bolnišnicah. Prvi je poanto izpeljal v sindikalni boj in zahtevo po sistemskem izboljšanju gmotnega položaja zdravnikov, drugi je poanto zapeljal v zahtevo po rešitvi problema zdravstvenega sistema v dveh izključnih alternativah: bodisi da se v zdravstveni ponudbi z dvigom prispevnih stopenj zagotovi več denarja bodisi da se upravičencem zdravstvenih storitev zmanjša nabor zdravstvenih pravic. Oba pa sta iz svojih izvajanj potegnila povsem jasen namig, namreč, če ministrica Milojka Kolar Celarc ni sposobna zagotoviti ene od teh dveh rešitev, naj odstopi in dá možnost nekomu, ki bo to storil. Posebej predsednik zdravniške zbornice Možina je bil glede tega precej jasen.

Kakor po naključju je v tednu, ki je sledil, NSi napovedala interpelacijo zoper zdravstveno ministrico. Ta na začetku vsebinsko ni bila čisto jasno artikulirana, padale so predvsem besede o ministričini nesposobnosti in o tem, da si slovenski upravičenci zaslužijo najbolj kakovostno zdravstvo, tega pa zdaj zaradi kaotičnih razmer na zdravstvenem ministrstvu (in v vladi) nimajo. Še več. Čakalne vrste da se podaljšujejo in stanje da se slabša, kar dokazuje, da je treba sistem prevetriti. Toda med takimi in podobnimi izjavami je bilo mogoče slišati tudi besedno zvezo privatizacija zdravstva. Luka Mesec, najprepoznavnejše ime Združene levice, je v javni izjavi precej jasno povedal, kaj si misli o tem: reformo, ki jo predlaga NSi in stoji v ozadju predloga za interpelacijo, sestavljajo teze, ki so prepisane zahteve zavarovalniškega in zdravniškega lobija. Ta reforma bi šla v smer komercializacije zdravstva in zavarovanj. Tako bi zdravstvena oskrba postala bistveno dražja, tako bi kakovostno zdravstvo postal privilegij premožnejših, za večino prebivalstva pa bi se zdravstveni standardi znižali.

Kako so vrteli telefone

V resnici je valenca med zdravniško zbornico in NSi celo javno izpričana. Januarja letos je eden od cerkvenih medijev izčrpno poročal o srečanju med vodstvom NSi in vodstvom Zdravniške zbornice Slovenije. Predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina, je pisalo, je po srečanju izrazil podporo izhodiščem reforme, ki so jo pripravili v NSi. Stranka je potem nadaljevala svoj »zdravstveni« pohod. Na svojih uradnih spletnih straneh so februarja letos objavili poročilo o srečanju vodstva NSi s predstavniki Nacionalnega inštituta za javno zdravje in s strokovnim združenjem zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov. Ti naj bi predloge označili za vredne načelne podpore, bolj zadržani pa naj bi bili predstavniki Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije, češ da je dokument primeren za nadaljnjo obravnavo, da pa nasprotujejo privatizaciji zdravstva.

Medtem se je na novo politično taktiko NSi odzval tudi slovenski tisk. Mladina je postavila tezo, ki se v perspektivi dogodkov tega tedna kaže kot utemeljena, namreč da so zdravniške organizacije našle skupni jezik z NSi, vse skupaj pa gre za neoliberalno koncipirane spremembe. Časopis je opozoril, da je NSi terjala odstop ministrice že decembra 2015, razlogi pa so bili povsem enaki kakor sedaj, češ da zamuja s potrebno reformo zdravstva. In končno je zapisal lastno oceno, da »v resnici predlog legalizira korupcijo, saj predvideva več denarja za dobičke zasebnikov, na prvo mesto pa postavlja zdravnika. Gre za sistem, ki ga v Sloveniji javno podpirajo tudi zasebne zavarovalnice, ameriška gospodarska zbornica in ameriška farmacevtska podjetja. Deloval bi tako, da bi zasebne zavarovalnice kupile zdravstvene storitve od izvajalcev storitev, ki bi torej svobodno postavljali svojo ceno. Nato bi zavarovalnice prodajale pakete zavarovanj, verjetno različne za različno premožne ljudi.«

Danes se kaže, da so te teze utemeljene in precej blizu resnici o motivih dogajanja. K temu sumu svoje doda tudi usklajenost v izjavah Andreja Možine, Konrada Kuštrina in predstavnikov NSi. Vtis je, da gre pri predlogu zamenjave ministrice Milojke Kolar Celarc za skrbno dogovorjeno akcijo, v kateri ni pravih in čvrstih argumentov, je pa veliko propagandne taktike, političnega dinamita in predvsem nedopustno veliko demagogije. K nejasni sliki v javnosti pripomore žal tudi dejstvo, da ministrica doslej glede rešitve problema javnega zdravstva ni potegnila prepričljivih potez. Toda nič se v tem trenutku ne kaže bolje kot neoliberalna privatizacija po meri lobijev.

S sekiro nad lastne korenine

Tudi v Delu se občasno s svojimi zapisi in bolj ali manj smiselnimi predlogi pojavijo strokovnjaki, ki premišljujejo, kateri model financiranja bi bil v Sloveniji najboljši za zaščito javnega zdravstva. Tu sta še tema sistemske in siceršnje korupcije in organizacijske neučinkovitosti, ki bi, če bi bili rešeni, ogromno prispevali k rešitvi problema. Tu so zdravstvene zavarovalnice, ki kujejo dobičke (tudi do nekaj deset milijonov evrov na leto), medtem ko imajo zdravstvene ustanove, ki opravljajo storitve, izgube. Toda nedopustnim in paradoksalnim dejstvom – na ravni zdravstvenega resorja in na ravni stroke – navkljub je neobravnavan širši problem družbene in socialne ureditve prihodnje slovenske države in njenih ustavnih vrednot. Po veliki finančni krizi, iz katere se je Slovenija menda nekako izvila, je nastal politični vakuum, v katerem se še niso razvili koncepti za prihodnost. Kot bi vsi lizali rane, zadane v starih bitkah, in kot bi, utrujeni od preteklosti, pozabili na koncepte za prihodnost. Brezsramnost politične akcije NSi in zelo verjetno multinacionalk, velikih korporacij, lobijev in kapitala kaže, da je čas za alibi »praznega prostora« potekel. Odpira se bojišče za vrednote, ki pa so za prihodnost Slovenije bistvene. To dokazuje slovenska zgodovina, ki je, kdor jo pozna, to dobro ve, prav na točki enakosti ljudi v dostojanstvo temeljnega preživetja razvila debato o najpomembnejši politični temi dvajsetega stoletja na Slovenskem: o socialnem vprašanju. Če poleg samostojne in suverene slovenske države označimo največje dosežke slovenske zgodovine, mednje brez dvoma spada javni in egalitarni karakter zdravstva, šolstva in sociale. Če je socializem po drugi svetovni vojni kaj izpeljal v duhu prizadevanj za slovenskega človeka, je bilo to v teh treh segmentih in v ideji enakih možnosti in enakosti v možnostih za vse.

Druga tema je seveda novi slovenski kapitalizem. Toda inovaciji, podjetnosti in samoiniciativnosti, ki jim v načelu daje prednost, egalitarnost v socialnih, zdravstvenih in šolskih zadevah v ničemer ne nasprotuje. Skandinavski model to dokazuje – in Slovenija bi se morala zgledovati prav po njem. Bržkone pa taka egalitarnost škoduje samonanašalnemu neoliberalnemu modelu, ki v ljudeh vidi predvsem oviro pri maksimiranju dobička in pri napihovanju kapitala. Zato preureja družbena razmerja, družbene modele, zato daje prednost privatizacijam in zato pospešuje neenakosti in vzpodbuja elitizem. Vse to lahko danes kot veliko nevarnost vidimo v skupni politiki NSi, zdravniškega sindikata in zdravniške zbornice. NSi kot politična stranka desnice stopa na politični teren, na katerem seka korenine svojega krekovskega porekla, in to bo zanjo zanesljivo usodno. Toda to je že druga tema in zanjo bo še dovolj časa ...