Tiskane izdaje
Ljubljana – Da bo volilna kampanja pred volitvami izrazito zaznamovana z delom slovenskega pravosodja, ni nobenega dvoma. Tudi zato, ker bo aktualna sestava državnega zbora finale odigrala še jutri. To bo v dveh letih že tretja ponovitev iste zgodbe.
Za torek je namreč sklicana izredna seja o stanju v pravosodju. Ta ne glede na razpustitev parlamenta zagotovo bo. Teren za obračun zakonodajalca s sodniki in tožilci se tako pripravlja že za naprej. Poslanec največje opozicijske stranke Vinko Gorenak je bil namreč pred tremi dnevi na odboru za pravosodje, ki je imel na zahtevo SDS na dnevnem redu vprašanje izvajanja načel pravne države z vidika učinkovitosti, nepristranskosti in neodvisnosti pravosodja, povsem jasen.
Pravosodje po njegovem nikoli ni doživelo osamosvojitve, demokratične preobrazbe, ostalo je komunistično, lakaj leve opcije, nesposobno samonadzora in samoočiščenja. Ampak zdaj mu bo, tako Gorenak, sodilo ljudstvo na volitvah. Tako ni več daleč čas, ko bo ustavna večina v državnem zboru opravila s privilegiji in »slovensko pravosodje postavila tja, kjer mu je mesto, to pa je med evropsko pravosodje«. Tudi v petek ustanovljeni odbor za preprečevanje pravosodnih zlorab, ki ga je predstavil zgodovinar in nekdanji kulturni minister v vladi Janeza Janše Vasko Simoniti, bo »opozarjal na vse oblike zlorab pravne države za politične in druge krivične namene.«
Pravosodje se je zamerilo vsem
Ker se je slovensko pravosodje s potezami v zadnjem obdobju zamerilo tako levi kot desni politični opciji, zaradi česar opravljenemu delu tožilcev in sodnikov ni več zaznati podpore nobene politične stranke, je vprašanje, do kam bo segla »pravičniška« roka politike. Njen doseg se bo presojal s treh izhodišč:
- neizvedena lustracija,
- neučinkovito delo tožilstev in sodišč,
- dvom o nepristranskosti (pravo)sodnih odločitev.
V SDS so prepričani, da večina problemov pravosodja izvira iz tega, da so evropske države, ki so prešle iz komunističnega režima v demokracijo, bolj ali manj izvedle lustracijo. Naša država pa je ni, čeprav je v zakonu o sodniški službi imela podlago, da bi iz pravosodnega sistema izločila sodnike, ki so v preteklosti s svojimi odločitvami kršili človekove pravice. S tem bremenom iz preteklosti tako pravosodje ni sposobno učinkovito delati, lahko mu pripišemo odločitve, ki pomenijo sodni državni udar, o modrih kuvertah, ki jih dobivajo sodniki, tako Gorenak, se govori tudi v sodniških vrstah. Zato pravosodje tone v sodnih zaostankih in številu nerešenih zadev, v svojih presojah pa je zaradi demokratičnega deficita in ideološke obremenjenosti pristransko.
Lustracijska ironija
Lustracijsko načelo se je v naši državi izvajalo. Vsi sodniki so bili v postopku izvolitve v trajni mandat pod ponovno presojo sodnega sveta in državnega zbora. In ni res, da so bili vsi izvoljeni v trajni mandat, še bolj pomembno pa je, tako Janko Marinko z vrhovnega sodišča, da precejšnje število sodnikov sploh ni kandidiralo za trajni mandat (približno 85, konec leta 1994 je bilo vseh sodnikov sicer 553), verjetno tudi zaradi določbe zakona o sodniški službi. Naravnost ironično pa je, tako Marinko, da je med njimi tudi bivši sodnik (Ivan Bele, op. a.), ki danes nastopa kot eden od nosilcev kritike odločb v zadevi Patria.
Sicer pa sodna statistika izkazuje, da je ta hip na sodiščih prvič manj kot 100.000 nerešenih zadev, pričakovani čas njihove rešitve pa se je skrajšal na sedem mesecev. Tožilci so lani v 83 odstotkih primerov dosegli obsodile sodbe, število obsojenih na zaporne kazni pa se je povečalo za 26 odstotkov. O uspešnosti tožilskega dela, tako Hinko Jenull z vrhovnega državnega tožilstva, pa pričajo izjave odvetnikov, da je preveliko število obsojenih – seveda z njihovega vidika – danes že problem kazenskega pravosodja.
Koga preganja pravosodje? V postopkih so posamezniki vseh političnih barv, poslanci, župani, menedžerji. Zamere do dela sodnikov in tožilcev so tako povsod, zato so napovedi SDS, da bo sodnikom – tožilci najbrž zgolj po pomoti niso posebej navedeni – mandat odvzemal državni zbor, torej politični organ, jasne. Sodnikova funkcija, tako Jenull, bo ves čas visela na nitki pri odločitvi v vsaki posamezni zadevi. Da to vodi k popolni odvisnosti od političnih struktur, je več kot očitno.
In še, iz raziskav, ki jih je pred kratkim opravilo vrhovno sodišče, izhaja, tako Marinko, da so ljudje, ki so imeli opravka s sodiščem, veliko bolj zadovoljni z njihovim delom kot splošna javnost, ki se pojavlja v medijskih raziskavah.
