Še pri minimalni plači vlada neenakopravnost

Ljubljana – Osebne zgodbe ljudi na minimalni plači so pretresljive. Za nekaj nad 560 evrov, koliko jih prejemajo na mesec, delajo vse več, številni pa ne dobijo niti dodatka za nedeljsko in nočno delo. Namesto tega so deležni socialnega dumpinga in delodajalskih groženj.

Kot smo že poročali, je vseh sedem sindikalnih central krenilo v boj, da bi vsaj nekoliko popravili neenak položaj zaposlenih, ki delajo v neugodnih pogojih, k minimalni plači pa ne dobivajo nobenega dodatka, kot je denimo za nočno in nedeljsko delo ter delo ob praznikih. Usoda zakonske pobude je še vedno nejasna, saj jo morajo za uspeh podpreti v vladajoči koaliciji.

Največ trgovk in trgovcev

David Švarc, ki se pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) ukvarja z minimalno plačo, pravi, da je delavcev, ki ne dobivajo dodatkov, največ med trgovkami in trgovci, v še slabšem položaju so črpalkarji, ki poleg praznikov in v nedeljo delajo še ponoči. »Mnogi so na minimalni plači. Osnovne plače so okoli 500 evrov, kar 300 evrov pod minimalno plačo. Delodajalec jim je zato dolžan izplačati razliko do minimalne plače. Podobno je v varovanju, kjer tudi delajo ponoči, ob nedeljah in praznikih. Nekaj primerev je tudi v tekstilni, kovinski in elektro dejavnosti.«

Uradnih številk, koliko je takšnih, ni, niti med sindikati; neuradne ocene so okoli 2400. »Tudi če je eden, je preveč. Govorimo o ljudeh. Minimalna plača bi morala biti prvi plačilni razred, vse dodatke pa bi morali plačevati posebej. Delodajalci pravijo, da jih bo to uničilo, jaz pa jih sprašujem, ali se zavedajo, kako je preživeti s takšno plačo?«

Prepričan je, da se delodajalcem, ki so to dojeli in zvišali plačo, to obrestuje, najprej pri odnosih in v zaupanju, zato pa tudi pri večji storilnosti delavcev. »Če delodajalec potrebuje delavca, ki dela pod takšnimi pogoji, naj ga za to tudi plača. Država pa je tu za to, da popravi krivice, ki so v tem primeru nesporne.«

Še slabše so črpalkarji

Črpalkar podjetja OMV iz Izole Drago Radišić podpira sindikalno pobudo za izzvzem izdatkov. Aprila in na začetku maja je delal vse tri praznične dni, dobil pa 750 evrov. »Delamo vse in vsak dan več. Jezen sem, ko berem izjave Sama Hribarja Miliča in Dušana Mramorja o minimalni plači. Nesramno je, da to izjavljajo ljudje s takšnimi zaslužki. Rad bi se srečal z njimi, da bi videli, v kakšne položaju so ljudje, ki v bistvu delajo za njih, dobijo pa čisto nič.«

Na mesec ne more prihraniti niti 50 evrov, ker vse porabi za stroške. Sedem let je bil edini zaposleni v družini, ker žena ni imela službe. »Ljudje bi se morali zbuditi in povedati, kako in kaj; strah koristi le delodajalcem. Potem pa so tu še grožnje: če nočeš delati, je na zavodu vrsta.« Opozarja, da črpalkarji ne dobivajo niti dodatka za delo z nevarnimi, rakotvornimi snovmi. »Ko sem delodajalca vprašal, ali bi lahko prejeli kakšen dodatek, je rekel, da ne more. Na OMV sem se obrnil tudi na pobudo o izplačilih božičnic, a so nam odgovorili, da to njih ne briga, ker nismo njihovi, ampak od najemnika, saj nismo zaposleni pri njih.« Njegovi sodelavci se bojijo javno izpostaviti, od sedmih se ni upal niti eden. Nekateri za 750 evrov bruto brez kakršnega koli dodatka delajo v trgovini in v avtopralnici. »Nesramno je od države, da dovoli, da delavec oddela poln delovni čas in ne zasluži niti minimalca. To je novodobno suženjstvo. Ni biča, so pa grožnje, da boš letel na cesto.« Pravi, da so razmere katastrofalne. Nalagajo jim vse mogoče, od prodaje cigaret do športnih stav, vse za minimalno plačo. »Z ljudmi ne moreš tako. Ni pomemben ne delavec ne človek, pomembno je le, da pade denar v blagajno. Delavci OMV v Avstriji za enako delo in ob primerljivih stroških življenja prejmejo vsaj 1300 evrov na mesec.«

Srbski študenti praktikanti

V podobnem položaju je kuhar specialist iz hotela Palace, ki je v lasti Istrabenz Turizma. Ostati je želel anonimen, ker se boji posledic (ime hranimo v uredništvu). V kuhinji delajo študenti praktikanti iz Srbije, ki morajo opraviti obvezno prakso v obsegu 200 ur, plačujejo pa jih po 1 evro na uro, s tem pa delodajalec šikanira tudi zaposlene, opozarja. Ti se namreč bojijo postaviti zase, saj jim rečejo, da jih bodo zlahka nadomestili s študenti ali sezonskimi delavci. Sam zasluži 2,7 evra na uro. Dela vsa dela, tudi v nočni izmeni. To je splošen problem v gostinstvu, tudi pri strežbi. Kvalificirane delavce nadomeščajo s cenejšimi študenti ali pa jih s takšno konkurenco silijo v delo za minimalno plačo. V podjetju so slabi odnosi. »Odpustili ali zamenjali so večino šefov. Če komu kaj ne paše, mu delodajalec reče, naj si poišče boljšo službo. Lastniki stalne delavce nadomeščajo s študenti ali sezonci.« Neto prejme okoli 600 evrov, nočnih ur mu ne obračunajo pravilno, plačajo mu jih le deloma.

Razpoložljivi neto dohodek tistih, ki so živeli pod pragom revščine, je bil 593 evrov na mesec. Okoli 40.000 ljudi, ki po podatkih Ajpesa prejema minimalno plačo, torej živi pod pragom revščine. Na OMV Slovenija so nam, ko smo jih opozorili na takšne prakse, odgovorili, da morajo vsi njihovi partnerji upravljavci spoštovati zakonska določila, tudi zakon o minimalni plači in panožno kolektivno pogodbo. Kadrovska politika se sproti skrbno nadzira. Če zaznajo najmanjši sum kršitve, ustrezno ukrepajo, zatrjujejo. Iz podjetja Istrabenz Turizem nam niso odgovorili.