Sledilec, ki je kot analitik postal prvi agent države

Po žarometom: Nov direktor Sove Andrej Oček.

Objavljeno
23. oktober 2014 21.16
Dejan Karba, Ljutomer
Dejan Karba, Ljutomer
Novopečeni triinštiridesetletni direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije Andrej Oček, Koprčan, je nepopisan list, pravijo poznavalci iz obveščevalskih krogov. A je njegovo imenovanje na tako pomembno funkcijo za državo prej »strel v koleno« kot pozitivna dobrodošlica, dodajajo.

Za Očka, ki se v svetu agentov giblje dobrih ducat let, se je v mandatu premierke Alenke Bratušek zavzemal že Igor Lukšič, tedanji minster za šolstvo. Želel je, da se ga na hierarhični lestvici obveščevalcev nekoliko povzdigne. Lukšič sicer pravi, da se je za Očka zavzel zgolj v enem in edinem pogovoru »z nekom iz vlade, ne spomnim se, s kom«, češ da je kljub bolonjskemu magisteriju na ljubljanski fakulteti za družbene vede Oček na Sovi delal s statusom srednješolca. Drži, kar pravi Lukšič, saj novemu direktorju Sove pred časom oziroma v tistih časih niso pustili na misijo v Bosno in Hercegovino prav zaradi tega, ker ga je sistem agentov analitikov prepoznaval kot srednješolca. Lukšič je Očka spoznal na fakulteti in je bil v komisiji, ki je pred dvema letoma ocenjevala njegov zagovor magistrske naloge z naslovom »Dogovor o zamolčanju. Sociološki pogled na deviantne pojave v katoliški cerkvi«, kjer je obravnaval pedofilijo, duhovščino in molk, vendar se zanj kasneje, pravi, ni več zavzemal. Oček tako Lukšičevemu poskusu navkljub lani ni prosperiral. To se mu je, s kar precejšnjim naskokom, zgodilo »šele« ta teden. Zanj se je zavzel premier Miro Cerar.

S čim je Oček, ki se na Sovi doslej ni ukvarjal s kompleksnimi operativnimi nalogami, prepričal premiera, da je z njim po dobrem letu in pol zamenjal obveščevalskega mačka Staneta Štembergerga (ki ostaja v Sovi), ni znano. Je k temu pripomoglo dejstvo, da se poznata z dopustovanj? Morda. Cerarjevi in Očkovi so družinski prijatelji, poletna skupna kampiranja so menda rutina.

Premier je z imenovanjem direktorja osrednje obveščevalno-varnostne agencije očitno (spet) pokazal, da okrog sebe nastavlja zgolj ljudi, ki jim zaupa in verjame, da so neodvisni. Ali bo v primeru prvega agenta v državi Cerarjeva poteza obveljala za pravilno, bo pokazal čas. Obveščevalskih odlik, sploh pa spretnosti pri vodenju tristočlanskega kolektiva, se človek ne more naučiti kar čez noč. In teh izkušenj Oček, ki je pred diplomo na ljubljanski FDV (Kozmopolitizem – utopija sedanjosti ali realnost prihodnosti) do leta 2009 v Sovi deset let delal v sledilskem oddelku, zagotovo nima.