Slovenija brez arbitra in načrta

Ljubljana, Zagreb − Medtem ko je zunanji minister Karl Erjavec menda celo prekinil dopust, slovenska politika še vedno nima odgovora, zakaj je Ronny Abraham odstopil kot sodnik arbitražnega sodišča v Haagu. VIšče pa novega, tokrat menda slovenskega predstavnika.

Med tistimi, ki menijo, da mora slovenska stran predlagati svojega novega člana arbitražnega sodišča in ne te naloge prepustiti predsedniku arbitražnega sodišča, je tudi predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, ki je v svojem današnjem pisnem odzivu izrazil obžalovanje zaradi Abrahamove odločitve. Glede nadaljnih postopkov je poklical predsednika vlade Mira Cerarja. »Želim poudariti, da je odstop sodnika vsekakor povzročil malce nelagodja, a v njem ne gre iskati ničesar dramatičnega,« je zapisal Brglez in dodal, da enostranska dejanja Hrvaške poteka reševanja spora ne morejo preprečiti. »V mednarodnem pravu velja, da enostranske odpovedi pogodb brez soglasja sopogodbenice - Slovenija je po diplomatski poti danes že zavrnila Hrvaško notificirano odpoved arbitražnemu sporazumu - ne odpravljajo mednarodnopravnih zavez, ki iz teh pogodb izhajajo. Verjamem, da bo to spoznalo tudi politično vodstvo Republike Hrvaške,« se je izrazil predsednik državnega zbora.

Cerar in Erjavec ves čas v stiku

Cerar in Erjavec sta po odstopu arbitra Ronnyja Abrahama ves čas v stiku in danes sta govorila glede nadaljevanja arbitraže in sklica seje odbora DZ za zunanjo politiko, je za STA danes pojasnil Erjavec. Dodal je, da bo v petek Cerarju dal informacijo glede sestanka na zunanjem ministrstvu.

15 dni za novo ime

»Različni scenariji so in različice, vsak ima svoje pozitivne in negativne strani. Ključno je, da slovenski politični vrh pride skupaj, vse skrbno pretehta in najde smiselno rešitev,« meni predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Jožef Horvat (NSi), ki namerava sklicati zaprto sejo odbora, na katero bo povabil tako premiera Mira Cerarja kot zunanjega ministra Karla Erjavca, a šele po tem, ko bo o vprašanju razpravljal vrh parlamentarnih strank. Na vprašanje, ali ga bo predsednik vlade sklical in kdaj, so nam iz njegovega kabineta odgovorili: »Časovnica o nadaljnjih korakih glede odločitve o novem arbitru bo znana v prihodnjih dneh, ko bo potrebna tudi navzočnost vseh pristojnih.«

Pred Berlinskim forumom

»Na formalni ravni se ni zgodilo popolnoma nič od trenutka, ko je sodnik Ronny Abraham privolil, da bo slovenski arbiter, do trenutka, ko je sporočil, da ne bo več. Zagotovo nič tako velikega ali tako novega, kar se ne bi vedelo že takrat, ko so z njim govorili predstavniki Slovenije. Za notranjo vednost je treba ugotoviti, ali so morda 'pomagali' kakšni zunanji vzroki. To se mi zdi pomembno predvsem zaradi tega, da bi naša diplomacija vedela, ali morda obstajajo lobistični kanali diplomacije Republike Hrvaške, ki so lahko pripomogli k takšni odločitvi. Da bi, denimo, vedeli tudi, ali so obstajali kakršnikoli stiki z diplomacijami držav v zahodni in severni Evropi oziroma vseh tistih držav, ki raje rešujejo spore na meddržavnem sodišču kot z arbitražo,« je komentiral mednarodni svetovalec in nekdanji diplomat Borut Šuklje.

»Zakaj se mi zdi to pomembno? Ker bo konec avgusta sestanek tako imenovanega Berlinskega foruma, ki ga sklicuje nemška kanclerka Angela Merkel. Berlinski forum se bo v eni od točk ukvarjal tudi z vprašanjem mejnih sporov na Balkanu. Mi bi do takrat morali vedeti, kakšne so naše mednarodne karte, in tudi, kako naprej. Da ne bi bilo več prepuščanja naključjem.« Po njegovih besedah so določila v arbitražnem sporazumu enako pomembna kot določila o načinu izbiranja arbitražnih sodnikov.

»To je bila v pogajanjih zelo pomembna točka, zato danes ne gre pritrditi posameznim glasovom, naj sodišče novega arbitra izbira samo. Tega ne bi podcenjeval,« je dejal Šuklje. Po njegovem mora to narediti Slovenija na podlagi premisleka, kaj zdaj. »Menim, da bi bilo dobro, da bi v Sloveniji vzpostavili neki think tank , neformalni mehanizem, ki bi iskal možne rešitve.«

Imamo nekaj težav

»Predvsem pa bi v času do Berlinskega foruma, ki bo konec avgusta, morali natančno koordinirati delo naših veleposlaništev. Ministrstvo bi moralo imeti neposredne stike s parlamentarnim odborom za zunanjo politiko, najti bi morali poenotenje stališč tudi z opozicijo. Pomembno bi bilo tudi ponovno pojasniti vsem ključnim mednarodnim akterjem, tako v ZDA kot v Evropi, da je bil dogovor o arbitražnem sporazumu kompromis, in to trdo dosežen kompromis med stališčema,« razmišlja sogovornik. Gre za vprašanja diplomacije in dela diplomacije, opozarja. »Nisem popolnoma prepričan, da je bil odstop Simone Drenik, ki je bila ena redkih na ministrstvu za zunanje zadeve, ki se je na zadevo res spoznala, dober. Mislim, da je bil prehiter. Imamo nekaj težav, ki jih bo treba rešiti.«

Nimamo vseh podatkov

Dr. Verica Trstenjak, profesorica na Univerzi na Dunaju in nekdanja evropska pravobranilka odstopa Ronnyja Abrahama, šest dni po imenovanju, ne vidi kot nekaj neresnega: »Ker se tukaj pojavljata dve vprašanji. Ne vemo, kdo je komuniciral z njim in kako mu je predstavil problematiko. Če mene, na primer, v Avstriji za nekaj najamejo in privolim, potem ko preštudiram zadevo, pa vidim, da to ni tisto, za kar so me angažirali, nočem biti zraven. Druga možnost pa je, da je sodnik po tem, ko se je seznanil s celotno problematiko, videl, da je zadeva obremenjena z več potencialnimi kršitvami, predvsem z očitki o nepristanskosti. Mogoče ni več stoodstotno prepričan, da bo arbitražno sodišče razsojalo naprej. Če bi zadeva prišla pred Meddržavno sodišče v Haagu, tam ne bi mogel biti sodnik in bi se moral izločiti.« Sama, na primer, nikoli ni smela dajati mnenj v zadevah, ki bi potencialno prišle pred luksemburško sodišče.

Dr. Verica Trstenjak vidi v 60. členu dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb možno pravno podlago za izstop Hrvaške iz arbitražnega postopka, vendar po njenem mnenju kršitev ni bila tako groba, da bi lahko zahtevala razveljavitev sporazuma. »Je pa res, da mi še nimamo vseh podatkov. Ne vemo, ali je bil samo en arbiter nepristranski ali jih je bilo več.«

Ponižnost poudarjanja prijateljskih odnosov

Pri imenovanju arbitra je po njenem mnenju treba upoštevati domovinsko in emocionalno pripadnost. »Nisem á priori proti temu, da bi imenovali tujca, vendar le, če vzamemo prvorazredne, in Abraham je to bil. Vendar tujec ne more imeti te empatičnosti in se ne more vživeti v to problematiko, z domovinskega vidika, kot se lahko Slovenec. Četudi je sodnik nepristranski, odloča subjetktivno. Če ponazorim - sem mati, in če bom odločala o sporu, v katerem je udeležen otrok, ne bom mogla biti stoodstotno objektivna. V tem smislu sem za Slovenca, če tak strokovnjak je. Imamo dr. Petriča, ki ima tudi diplomatske izkušnje, kar je tukaj pomembno.«

Slovensko poudarjanje prijateljskih odnosov se ji zdi znak ponižnosti: »Če si s sosedom v sporu na sodišču, ne poudarjaš prijateljskih odnosov, ko ti tisti na drugi strani nagaja z vsemi sredstvi. Oni so sosedi, s katerimi imamo normalne sosedske odnose in več sporov, ki jih rešujemo s pravnimi sredstvi in diplomacijo.«

Dvomi pa, da bi arbitražno sodišče razsodbo objavilo že decembra, kot je bilo napovedano, saj bo moral novi arbiter preštudirati več tisoč strani spisa, niti ni izključeno, da bi razpisali še kako obravnavo.