Slovenija je priča konservativni revoluciji

Ljubljana – Polemike o državnih simbolih in posredno tudi vrednotah slovenske družbe so zadnje čase vseskozi prisotne. Potem ko smo bili zdaj skoraj spet priča novemu zapletu na minuli državni proslavi zaradi izvedbe himne, se je to resnično zgodilo na junijski proslavi, ko se je vnela polemika o totalitarnih simbolih in sami izvedbi proslave.

Zgodila se je tudi tako imenovana afera Ruska kapelica, ko so odvzeli govorniško besedo zgodovinarju Jožetu Pirjevcu, vlada je preimenovala vojašnice, razglasila dan dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, z varčevalnimi ukrepi brez dela pokojnin pustila nekdanje borce, policiste, vojake, taboriščnike in zaslužne umetnike, skratka, v času hude krize se ukvarja z ideološkimi vprašanji, torej s polemiko, ki bi, če je že potrebna, lahko počakala na »mirnejše« čase. Čemu takšna vnetost in naglica?

»Čas je za novo ljudskofrontno povezovanje«

»Slovenija je priča konservativni revoluciji, ki se izvaja pod krinko ekonomske krize in varčevalnih ukrepov,« razmere komentira zgodovinar Božo Repe. Po njegovem gre pri tem za »kombinacijo ameriških republikanskih metod, ki v Slovenijo prihajajo prek raznih sponzoriranih 'izobraževanj', in nekakšne lepljenke desničarskih idej iz slovenske zgodovine 19. in 20. stoletja, zlasti iz tridesetih let in iz časa druge svetovne vojne. Vse to žal poleg desničarskih strank v Evropi podpira tudi ameriški ambasador Mussomeli, ki se sicer opredeljuje za liberalca, deluje pa, kakor da je Slovenija Afganistan ali kakšna banana republika,« pojasnjuje Repe.

Zdaj pa je v slovenskem prostoru velikansko vrenje, podobno dogajanjem iz tridesetih in osemdesetih let 20. stoletja. »Vendar je gibanje zelo heterogeno, kot vedno pa v takšnih razmerah obstaja nevarnost, da bo gibanje izigrano in zlorabljeno za utrditev avtoritarne oblasti. Se pa postopoma oblikuje tudi skupni program, ki temelji na zahtevi po odhodu te oblasti, po prehodni vladi 'narodne enotnosti' in izrednih volitvah v doglednem času, v katerem bi se gibanja lahko ustalila in sodelovala na volitvah. Ob tem pa še posebno po novih etičnih standardih v politiki. Gibanja sama bodo to težko dosegla, edini način je vztrajanje in stalni pritiski – na Islandiji so protesti, na primer, trajali nekaj mesecev, preden je ljudstvu uspelo. Zgodovinsko gledano, je čas zrel za neke vrste novo ljudskofrontno povezovanje,« meni Repe.

Posnetek izida predsedniških volitev že zdaj zgodovinski

Eden glavnih ciljev konservativne revolucije je enovitost oblasti, njen temelj je kulturni boj, ki se sklicuje na tako imenovano domoljubje. Začela se je z rušenjem pravne države – tudi s pomočjo pravosodnega ministra in drugih pravnikov na oblasti ali vsaj z njihovo tiho asistenco, se Repe naveže na zadnjo odmevno odločitev ustavnega sodišča. A to po njegovem še ni vse: »Po zadnjih predsedniških volitvah je jasno, da bo tudi predsedniška funkcija podrejena izvršni oblasti. To nakazuje Pahorjev odnos do Janše v daljšem obdobju, njegove predvolilne izjave, med drugim zlasti tista, da sedanja oblast nima alternative. Zelo nazorno pa je to pokazala tiskovna konferenca ob razglasitvi rezultatov volitev. Tam se je demonstrativno in jasno videlo, kdo je gospodar. Posnetek je že danes zgodovinski.«

Kriza omogoča še večjo koncentracijo politične moči

Sociolog Rudi Rizman se po vzorce vrača še nekoliko dlje: »Gre za niti ne dobro prikrito politiko deli in vladaj, ki so jo odlično obvladali in redno prakticirali starorimski politiki in ki se vleče vse do današnjih dni.« Pravi, da je takšno politiko Umberto Eco v današnjem času prepoznal tudi pod metaforo »učinka bombe«. »Z njo poskušajo populistični in avtoritarni politiki preusmeriti pozornost ljudi. Takšni manipulaciji sedanje vlade je večinska javnost v Sloveniji gotovo predolgo nasedala ali bila do nje preveč ravnodušna, vendar, kot o tem pričajo zadnje množične demonstracije, je ljudem nazadnje prekipelo in imajo dovolj takšnih 'iger',« pravi Rizman.

Čas globoke krize bi po njegovem moral seveda biti predvsem priložnost, da se politika na oblasti osredotoča predvsem na reševanje iz krize. »Vendar se tu motimo: tudi tokrat se lahko iz dneva v dan prepričamo, da je kriza prevelika skušnjava, da bi se ji lahko vladajoča politična kasta uprla. Tako kot so predstavljale vojne razmere v preteklosti enkratno priložnost za vojne dobičkarje, tudi kriza, še posebno če je huda in dolgotrajna, omogoča prilaščanje družbenega premoženja in še večjo koncentracijo politične moči. Bolj kot to, da bi reševala iz krize, rešuje in še naprej krepi svoje privilegije in ohranjanje oblasti za vsako ceno,« pravi Rizman, ki verjame, da se bo uničevalni socialni »sadomazohizem« sedanje politične generacije na oblasti kmalu iztekel ter da bosta predvsem mlajša in srednja generacija Slovencev s protesti in demonstracijami takšno politiko, ki si, tako Rizman, tega imena pravzaprav ne zasluži, pregnali tja, kamor tudi spada – v neslavno zgodovino. »V tem smislu se mi je zdelo relevantno sporočilo, ki sem ga prebral na enem od protestov, in sicer Okupirajmo prihodnost,« razlaga Rizman.

»To je vojna proti družbi«

Sociolog Jože Vogrinc meni, da so takšne zadeve zelo resne. »To je realizacija tega, kar že zelo dolgo tisti del slovenske desnice, ki je zbran okoli Janše, propagira pod drugo republiko. Gre za neokonservativno ideološko ofenzivo, o kateri lepo pričajo knjige, kot je Doktrina šoka Naomi Klein.« Za to je najprej treba imeti krizo, pravi Vogrinc, in v krizi se potem zgodi zasuk fundamentalistov v ekonomiji in na drugi strani konservativcev v politiki. »Tako se ustvarja podlaga za to, da se v javnosti preprosto uveljavi, tudi če je v manjšinskem čutu in tudi če je sporen, obstoj alternativnega seta simbolov, na katerega se je mogoče sklicevati, ko prevzameš oblast, ko zganjaš represijo in rečeš, da je večina ljudi za to, in to v trenutku, ko so ji bile odvzete možnosti, da bi samo sebe reprezentirala, da bi svobodno povedala, kaj ta večina zares hoče. Za to imamo zgodovinske zglede od Čila leta 1973 do načina, kako je Margaret Thatcher izkoristila falklandsko vojno.

Zgledov imamo veliko,« pravi Vogrinc in svari: »To je potencialno izjemno nevarna zadeva in na neki način vojna proti družbi. Ustvarja se logika izrednih razmer. Groza me je vnaprejšnje pripravljenosti na podrejanje ne glede na to, ali je to v popolnem nasprotju s slovenskih razvojem v prihodnosti.«