Slovenija vedno sledi velikim

Zunanji minister Karl Erjavec predlaga, da Slovenija prizna Palestino. Na jutrišnji seji vlade bo zunanje ministrstvo predlagalo sklep, naj Slovenija dokonča postopek priznanja Palestine. A predsedniku vlade Miru Cerarju se čas ne zdi primeren. Razglašenost mnenj je stalnica slovenske zunanje politike, toda kar zadeva občutljiva priznanja, Slovenija običajno sledi velikim.

Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump uradno priznal Jeruzalem za prestolnico Izraela, je prvak stranke Desus in vodja diplomacije Erjavec postavil vprašanje priznanja Palestine na slovenski dnevni red. Predlog zunanjega ministra je postavljen v predvolilni čas in se navezuje na pobudo za priznanje Palestine, ki jo je leta 2014 dala Združena levica. Poslanska skupina ZL je tedaj argumentirala, da je s švedskim priznanjem in izjavo visoke predstavnice EU za zunanje zadeve Federice Mogherini v prid palestinski državi zmanjkalo argumentov proti slovenskemu priznanju. Slovenija pa ni znana po tem, da bi odstopala oziroma imela jasno artikulirano zunanjepolitično stališče. Običajno počaka in se pridruži drugim.

Med članicami Organizacije združenih narodov jih je Palestino priznalo 137, te predstavljajo tri četrt članstva Svetovne organizacije. V Evropski uniji se je za potezo pred tremi leti zadnja odločila Švedska. Argumentirala je, da je odrekanje mednarodnega priznanja Palestini zaradi izraelske okupacije v nasprotju z mednarodnim pravom. Toda švedski vzor ni imel posnemovalcev.

Med članicami EU, ki so priznale Palestino, je še nekaj vzhodnoevropskih držav, ki so se za to odločile že pred tridesetimi leti, ko so bile še članice sovjetskega bloka in davno pred pridružitvijo Uniji. Palestinsko osvobodilno gibanje (PLO) je namreč leta 1988 razglasilo neodvisnost, večina priznanj, najštevilnejša so članic Arabske lige in Organizacije za islamsko sodelovanje, datira iz tistega časa. Takrat so Palestino priznali tudi Malta in Ciper ter šesterica srednje- in vzhodnoevropskih držav: Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija in Poljska.

Trg načel in interesov

Medtem ko je stališče Evropske unije, da naj bi priznanje sledilo dokončnemu dogovoru med Izraelom in Palestino o dveh državah, pa se nekatere članice Evropske unije nenehno ukvarjajo z dilemo, ali bi Palestino priznale ali ne. Nekaj jih čaka na vladno odobritev, na Irskem, v Veliki Britaniji in Franciji so parlamentarci pred časom pozvali k priznanju, podobno tudi španski kongres.

Tukajšnje razprave o priznanju palestinske države so vpete v širši evropski kontekst pa tudi v domači zunanjepolitični okvir. Slovenija ne slovi kot država z jasnimi stališči v zunanji politiki. Treba se je spomniti na omahovanje uradne Ljubljane pri prvovrstnem bilateralnem vprašanju – v četrt stoletja ni notificirala nasledstva avstrijske državne pogodbe (ADP). Med novejšimi primeri je pogodba o prepovedi jedrskega orožja, h kateri Slovenija ni pristopila, razlage premiera Cerarja so bile povsem neprepričljive. Med številnimi primeri oklevanja je še eden, že precej pozabljen, namreč pobuda o svetu brez jedrskega orožja iz časa, ko je vlado vodil Janez Drnovšek. Leta 1998 se ji je premier odrekel na poti v Združene države, da ne bi vznejevoljil ameriških gostiteljev. Ob trku načel in interesov nikoli ni bilo prostora za etično zunanjo politiko.