Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenska zunanja politika zaradi zastarelih strateških dokumentov, na katerih temelji, deluje neusklajeno in brezciljno, čeprav se v zadnjem obdobju poskuša vse bolj usmeriti v gospodarsko diplomacijo. A temu procesu prepočasi sledi diplomatska infrastruktura.
Ko pregledujemo starejše strateške dokumente mlade in samostojne države Sloveniji v devetdesetih letih, izstopata dva ključna cilja: članstvo v Evropski uniji in vstop v vojaško zavezništvo Nato. Hkrati je pomemben cilj tudi ureditev odnosov s sosedi in internacionalizacija slovenskega gospodarstva.
Znano je, da je Slovenija večino teh ključnih ciljev dosegla – postala je članica EU in Nata, nekoliko pozneje tudi prestižne mednarodne organizacije OECD.
Pri urejanju odnosov s sosedami se je zapletlo s sosednjo Hrvaško, kjer ima naša država odprti dve ključni vprašanji: vprašanje meje in deviznih varčevalcev pri nekdanji Ljubljanski banki. Pri obeh temah z diplomacijo ni bilo mogoče doseči rešitve, zato se z mejo ukvarja ad hoc arbitraža, ki naj bi zavezujočo rešitev ponudila prihodnje leto, pri odpravljanju bančnega oreha pa sta se Slovenija in Hrvaška zapletli v resen spor, kljub podpisanim mednarodnim pogodbam o reševanju problema v okviru sukcesije.
Številni poznavalci zunanje politike opozarjajo, da je slovenska zunanja politika po izpolnitvi večine zunanjepolitičnih ciljev postala dezorientirana, saj je njen glas v okviru zunanje politike EU preslaboten (ob upoštevanju, da je skupna zunanja politika EU še vedno v povojih), ključnih dokumentov, ki bi upoštevali nove okoliščine, pa vlade po letu 1999 niso sprejele. Tako lahko ugotovimo, da slovenska zunanja politika v globalizacijskih procesih deluje na zastarelih temeljih, izključna osredotočenost na EU in njeno sosesko pa se kaže kot velika pomanjkljivost.
Strategija zunanje politike
V teh okoliščinah se razmeram na »terenu« z velikimi težavami prilagaja tudi slovenska diplomatska mreža, ki je zaradi slovenske javnofinančne in gospodarske krize pod velikim pritiskom.
V zadnjem obdobju je slovensko zunanje ministrstvo zaprlo več veleposlaništev v tujini, skrb vzbujajoče je, da se je to zgodilo tudi v nekaterih državah (denimo Iran), kjer bi bila prisotnost slovenske diplomacije nujna.
V slovenskih diplomatskih krogih sicer obstajajo različna mnenja, kako v prihodnje razvijati diplomatsko mrežo, a trendu, da bi zreducirali veleposlaništva v državah članicah EU in s tem omogočili širitev lastne diplomatske mreže na območjih, kjer bi imela interes predvsem slovenska podjetja, se ne bo mogoče izogniti. Vendar takšen pristop predvideva dva prva pogoja – da država pripravi jasen strateški dokument ekonomskega razvoja in na tem temelječo strategijo zunanje politike. To bi bilo skladno s trendi, ki jih zagovarjajo slovenski zunanji ministri v zadnjem obdobju, ko se vse bolj podpira in razvija gospodarsko diplomacijo.
Strategija zunanje politike je po zadnjih podatkih prestala prvo »branje« na strateškem svetu za zunanjo politiko na ministrstvu za zunanje zadeve, ministrstvo mora ta dokument zdaj še dopolniti, nato pa naj bi ga poslali v zakonodajno proceduro. Obravnava tega dokumenta bo test za slovensko politiko, ali je sposobna doseči konsenz in ravnati odgovorno.
