Tiskane izdaje
Ljubljana, Piran – V najmanj primernem času se mora slovenska politika ukvarjati še z vprašanjem meje in zapletenim odnosom do Hrvaške, ki bi moralo biti že zdavnaj rešeno. Vlada na svoji zadnji seji še ni sprejela besedila memoranduma (utemeljitve zahtev, določitve in obsega mejnega spora), ki ga mora do 11. februarja letos posredovati arbitrom v postopku arbitraže o meji. O tem se bo odločala po razpravi in sklepih odbora za zunanjo politiko, ki bo zasedal v torek.
Kljub zagotovilu premiera Janeza Janše, da bo Slovenija ujela rok oddaje memoranduma, in kljub pozivu predsednika Boruta Pahorja, naj vlada dela v tem primeru tako, da ne bo zamudila predpisanih rokov, se je v delu javnosti pojavil dvom. Kaj se torej zgodi, če Slovenija zamudi rok? Obe državi sta doslej zamudili že nekaj dogovorjenih rokov, zato obstaja teoretična možnost, da bi zamudili tudi tega.
STA je denimo že poročala, da obstaja pravna podlaga, po kateri bi Slovenija (zaradi trenutne politične krize) arbitražno sodišče lahko zaprosila za odlog podaljšanja roka za oddajo memoranduma. Drugi odstavek 6. člena sporazuma o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško namreč določa, da arbitražno sodišče vodi postopek v skladu z Izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje v sporih med dvema državama. Ta pravila po navedbah pravnika Marka Pavlihe, člana strateškega sveta za zunanje zadeve, določajo, da arbitražno sodišče mora izdati sklep o ustavitvi arbitražnega postopka, če ena od strank ne sporoči svoje zahteve (memoranduma) v določenem času in ne predloži opravičljivih razlogov za zamudo. Pri tem Pavliha opozarja, da obstaja tudi drugačna interpretacija te določbe, češ da po našem arbitražnem sporazumu ne pride v poštev. Danijel Starman, član svetovalne skupine pri zunanjem ministrstvu za oblikovanje memoranduma, nam je dejal, da se kaj takega (da bi Slovenija zamudila oddajo memoranduma) ne sme zgoditi.
(Ne)realna pričakovanja
Glavni razlog za slovensko omahovanje so različna stališča o tem, kaj naj v memorandum dokončno zapiše. Več slovenskih strokovnjakov in trije tuji odvetniki – Alain Pellet, Michael Wood in Rodman Bundy (te podpirata tudi predsednik države Borut Pahor in zunanji minister Karl Erjavec) – menijo, da mora slovenski memorandum zahtevati to, kar Sloveniji gotovo in dovolj argumentirano (podprto z neizpodbitnimi dejstvi) pripada. Torej: ves Piranski zaliv (razen ozkega pasu ob Savudrijskem polotoku) in teritorialni stik slovenskega morja z odprtim morjem. Zagovorniki takega zahtevka trdijo, da bi s postavljanjem manj argumentiranih (širših) zahtev zmanjševali možnost Slovenije do pravične razsodbe.
Premier Janša in drugi del slovenskih politikov in strokovnjakov verjame, da je takšno izhodišče napačno, ker izhajajo iz prepričanja, da ni mogoče zahtevati samo tistega, kar absolutno pripada Sloveniji, ampak vsaj nekaj več. V tem primeru mejo po sredini Savudrijskega polotoka (s čimer bi Slovenija zahtevala 700 let staro občino Piran nazaj), saj ima Slovenija za takšno zahtevo utemeljene razloge. Hrvaška, denimo, postavlja zahtevo za mejo sredi Piranskega zaliva, čeprav te meje tam nikoli ni bilo, a se pri tem sklicuje na določila 15. člena konvencije o mednarodnem pomorskem pravu in načelo ekvidistance. Po slovenskih interpretacijah ima Hrvaška zelo majhne možnosti za svoj zahtevek, vendar ga vseeno jemlje za izhodišče.
Danijel Starman je član svetovalne skupine in tudi on noče razlagati podrobnosti o odločitvah svetovalne skupine, vendar že leta ponavlja isto: »V času Jugoslavije ni bila nikoli pravno-formalno določena meja med Slovenijo in Hrvaško v tem delu Istre. Zato je bilo tedaj veliko poskusov, da bi se ta meja formalnopravno določila. Zagovorniki takega izhodišča trdimo, da je 7. člen specialnega statuta Londonskega memoranduma prepovedal deliti občine v Istri (torej tudi Piransko). Prav tako upoštevamo t. i. sarajevski ustni dogovor iz leta 1970 med slovenskim premierom Stanetom Kavčičem, hrvaškim Mikom Tripalom in Savko Dabčević Kučar o postavitvi meje. Stane Kavčič je Miru Kocjanu, tedanjemu predsedniku obalnega sveta, naročil, naj začne postopke določitve meje na Savudriji, Miro Kocjan pa je to delo naročil meni kot tedanjemu tajniku obalnega sveta, v katerem smo se že pripravili z gradivom in opremo. Potem pa so Kavčiča razrešili,« pove Danijel Starman. Kot meni, je slovenska zahteva za končno ureditev zgodovinske meje najmanj toliko argumentirana kakor hrvaško sklicevanje na mednarodno konvencijo pri zahtevi za polovico zaliva. Predvsem pa, kot dolgoletni odvetnik: »Nikar ne hvalite odvetnikov pred razsodbo!«
Moteča razdvojenost
Marko Pavliha pravi: »Zdaj ne bi bilo državotvorno navajati zahtev in argumentov naše države. Besedilo memoranduma vsebuje več kot 400 strani in 800 strani prilog. Meni se je zdelo besedilo memoranduma korektno, morda premalo ambiciozno. V arbitražni praksi velja pravilo, da skušajo arbitri najti kompromis. Kar pomeni, da če bi Slovenija zahtevala 100 nečesa, bi tega dobila 70 ali 80. Če bo zahtevala 120, bo dobila morda 100. Toda za vsak zahtevek mora imeti vsaj dovolj kredibilne argumente. Strokovna komisija je bila premalo ambiciozna, ker navaja samo tiste argumente, ki so stoodstotno neizpodbitni. V postopku pred arbitražnim tribunalom ne bo šlo za pogajanja. Stališča bo treba dokazati v skladu z mednarodnim pravom in dejanskim izvrševanjem oblasti. Slovenija mora natančno navesti dejstva.«
Nekoliko drugače je prepričan Borut Pahor, ta ima največ zaslug za tak arbitražni sporazum, kot ga imamo. »Ne bi rad pretiraval, a mislim, da imamo eno najboljših pravnih skupin na svetu za arbitražo. Neskončno sem jim hvaležen za delo,« je izjavil in pozval vlado, da mora ravnati tako, da ne bomo zamudili rokov. Za Pahorja je manj pomembno, kako se je vlada odločila obveščati in se posvetovati z državnim zborom.
Seveda slovenska razdvojenost glede tega, kako zahtevati svoj prav pred arbitri, ni najbolj spodbudna popotnica arbitraži. Če stranka v postopku ne ve najbolje, kaj ji pripada in kako naj to zahteva, ima že v izhodišču podrejen položaj.
