Slovenska vojska praznuje: dvajset let ponosni nase

Ljubljana – Slovenska vojska, v kateri je zdaj 7570 poklicnih vojakov (od tega jih je več kot 450 po svetu na mednarodnih misijah), je kljub znatnemu osiromašenju obrambnega proračuna konsolidirana, pravijo iz njenega vrha: razmere v njenih vrstah so po besedah odgovornih urejene, optimalne razmere za varno izvajanje vojaških nalog, ki jih vojski naloži država, so zagotovljene.

Tudi vlaganj v vojaška znanja je kljub prilagajanjem Slovenske vojske na zdajšnje razmere v civilnem okolju za zdaj menda še dovolj: naša vojska, ki je v svojih 20 letih obstoja in delovanja dosegla zavidljivo raven razvoja in postala uveljavljen partner drugih zavezniških vojsk, torej – če prisluhnemo njenemu vrhu – funkcionira optimalno.

Zametki Slovenske vojske segajo v maj 1991, ko se je v 710. učnem centru Pekre pri Mariboru in 510. učnem centru Ig pri Ljubljani začelo poskusno izvajanje vojaškega roka s prvo generacijo slovenskih nabornikov. Prve pobude, da se Teritorialna obramba (TO) Slovenije preimenuje v Slovensko vojsko (SV), pa so se pojavile poleti istega leta, vendar so ime TO ohranili v spomin na zmago v obrambni vojni tega leta.

Slovenske obrambne sile so bile takrat sestavljene iz štabov, enot ter zavodov z mirnodobno in vojno sestavo. Leta 1993, ko so poslanci državnega zbora odločili, da se bo Slovenija vključila v evroatlantske povezave, je prilagajanje obrambnih sil zahtevalo tudi nujnost preimenovanja: TO se je v Slovensko vojsko s sprejetjem zakona o obrambi preimenovala konec leta 1994, s 1. januarjem leta 1995 pa so jo tudi uradno začeli tako naslavljati.

Sestavljali so jo generalštab, operativna in vojaška teritorialna poveljstva (ta so bila ukinjena v tem vladnem mandatu) ter enote s poveljstvi in zavodi. Tega leta so pripadniki Slovenske vojske že (prvič) sodelovali na mednarodni vaji v ZDA, leto pozneje pa je Slovenija začela prvi dialog z Natom. V tem času je, denimo, Slovensko vojsko sestavljalo 65.000 pripadnikov vojne sestave, od česar je bilo 4000 pripadnikov stalne sestave.

Oboroževanje v okrilju Nata

Temeljita reorganizacija Slovenske vojske, katere cilj je bil sestaviti majhno, a sodobno in učinkovito opremljeno ter visoko strokovno vojsko, se je začela leta 1998, za razvoj SV pa sta najbolj prelomni leti 2003 (ustanovitev poveljstva sil SV, tega leta se je zgodil tudi prehod iz naborniške v poklicno vojsko) in 2004, ko je Slovenija (marca) postala polnopravna članica zveze Nato. Tega leta je SV svoje pripadnike prvič napotila v Afganistan, ustanovila pa je tudi poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (osrednja vojaška znanstveno-izobraževalna ustanova).

Največji kontingent SV (600 pripadnikov) je leta 2007 odpotoval na Kosovo, hummerje je SV v operativno rabo uvedla leta 2006, leta 2009 so slovenski vojaki začeli uporabljati protioklepno orožje spike, istega leta pa je SV prevzela prvih 13 osemkolesnih svarunov. Lani jeseni je SV prevzela večnamensko ladjo Triglav, istega leta pa je bila podpisana deklaracija o popolni integriranosti Slovenske vojske v zvezo Nato.

Veljavni planski vojaški dokumenti predvidevajo, da bo skupni obseg Slovenske vojske najpozneje do leta 2018 znašal 10.000 pripadnikov s ciljnim razmerjem med pripadniki stalne sestave in pripadniki prostovoljne pogodbene rezerve v razmerju 4 : 1 (zdaj slovenska soldateska šteje 9193 pripadnikov, od tega je 7570 pripadnikov stalne sestave, 1623 pa pripadnikov pogodbene rezerve), resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 pa še vedno predvideva, da naj bi delež bruto domačega proizvoda, namenjenega obrambnemu resorju, znašal dva odstotka. A to se v zgodovini SV še ni zgodilo in se najverjetneje še zelo dolgo ne bo: zdaj Slovenci obrambi namenjamo 1,45 odstotka BDP oziroma 354 ameriških dolarjev na prebivalca.