Slovenski izzivi v 2016: Politika

Ob začetku leta 2016 se sprašujemo, kakšna bo slovenska politika v novem letu. Glede na to, da ni načrtovanih nobenih volitev, bi morebiti sklepali, da se ne bo zgodilo nič pretresljivega. Če se leta 2015 ni zgodilo nič posebnega, ko smo preživeli leto politične stabilizacije, se upravičeno sprašujemo, zakaj bi bilo letos drugače. Načeloma bi moralo biti enako dolgočasno. Kar po burnem obdobju po letu 2011 sploh ni slaba novica. Pa bo res tako? Ne povsem.

Čeprav se letos ne bomo odpravljali na volišča, ne zaradi parlamentarnih ne lokalnih volitev, in bi zaradi tega pričakovali še eno leto mrtvila v slovenski politiki, smo lahko prepričani, da bodo njeni akterji poskrbeli, da javnost ne bo pozabila nanjo. Ker je vlada najbolj odgovorna za oblikovanje in vodenje politik, je pričakovati, da bo največ trenj z napovedanimi ukrepi povzročila na dveh področjih – v zdravstvu in pri davkih.

Pritiski na ministre

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je ob koncu minulega leta predstavila dolgo pričakovani strateški dokument, resolucijo o razvoju slovenskega zdravstva za prihodnjih deset let. Tudi predsednik vlade Miro Cerar je napovedal, da bo leto 2016 zaznamovalo uvajanje sprememb v zdravstvu. Kar pa, kakor so nedavno nakazali v sindikatu zdravnikov in zobozdravnikov Fides in v zbornici zdravnikov, ne bo šlo tako gladko, kot si morda domišljajo na vladi. Obe zdravniški organizaciji od premiera tudi zahtevata zamenjavo ministrice Kolar Celarčeve. Ta pa si je vmes pridobila podporo manjših združenj s področja zdravstva, predvsem pa tistih, ki menijo, da mora zdravstvo ostati povsem v domeni javnega in skoraj nič zasebnega. Zaradi tega bo zanimivo spremljati razvoj dogodkov. Vanj bo po ideološki plati posegala tudi strankarska politika, saj je NSi predstavila tudi svojo zdravstveno reformo, ki predvideva predvsem več konkurence v zdravstvenem in zavarovalniškem sistemu.

Druga pomembna fronta, ki jo bo imela vlada, se nanaša na vzdržnost javnih financ. Njihov skrbnik je finančni minister Dušan Mramor, ki je drugi minister v vladi, čigar glavo zahtevajo. Tokrat poskušajo biti njegovi krvniki župani velikega števila slovenskih občin (praviloma majhnih), ki pričakujejo od države več denarja za delovanje. Ker se pogajanja niso iztekla po pričakovanjih, zahtevajo od predsednika vlade Mira Cerarja, da zamenja glavnega skrbnika javne blagajne ali pa razveže moš­njo. Medtem Mramor napoveduje celovito davčno reformo oziroma prestrukturiranje davčnih bremen s ciljem, da bi bila delovna sila manj davčno obremenjena. Pričakovati je, da se bo na tem področju veliko dogajalo.

Tretja fronta, na kateri se bo bila pomembna bitka, so pogajanja vlade s policisti, ki stavkajo že skoraj dva meseca. Težav, ki so se nabrala v košari notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar, je veliko (poleg stavke še varovanje schengenske meje), zato se je tudi ona znašla na fiktivnem seznamu ministrov, ki bi lahko doživeli zamenjavo. Čeprav so tudi kulturniki pričakovali, da bi jim v vladi le prisluhnili in preprečili proračunsko izčrpavanje kulture, se to ni zgodilo. Zato pozivi Nacionalnega sveta za kulturo (svetovalnega telesa ministra za kulturo) po zamenjavi ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar ne presenečajo.

Poglabljanje strahov

Konec leta 2015 za vlado Mira Cerarja s tremi odkritimi in enim prikritim zahtevkom za zamenjavo v šestnajstčlanski vladi ni bil najboljši, a kljub temu je premier, ki se ga je v letu in pol vodenja vlade v javnosti oprijel vzdevek Cmerar, pokazal še en, doslej ne znan obraz. V letu 2016 se je odločil biti nepopustiljiv – če je sredi decembra še izjavljal, da je rekonstrukcija vlade vsekakor mogoča, če se pokaže, da kateri od ministrov ne dela dobro, je pred božičnimi in novoletnimi prazniki, po nekajdnevnem premisleku, izjavil, da ne vidi nobene potrebe po menjavah ministrov. Kar priča o tem, da sam ne namerava sprožati postopkov menjave svojih ministrov, ampak bo, kot kaže, čakal, da se tega lotijo v opoziciji. Ta bo, tako kot lani, pač poskušala uporabiti vsa legitimna in preizkušena sredstva, da bi načela trdnost koa­licije in kredibilnost vlade – zato lahko pričakujemo več izrednih sej državnega zbora, nekaj interpelacij proti ministrom, tudi referendumi niso izključeni.

Ne nazadnje je bil nedavni referendum o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zelo dobra šola, kako se s sloganom Za otroka gre pride do ustanavljanja politične stranke. Zato lahko pričakujemo, da bo slovenska desnica z nespornim vodjem Janezom Janšo, ki si je lani tudi s pomoč­jo ustavnega sodišča utrdil oblast na tem delu strankarskega spektra, politiko delitev in širjenja strahu pred vsemi in vsem, ki so drugačni, drugače misleči ali prihajajo iz drugih kulturnih okolij. Ravno nedavni referendum je pokazal, da se je mogoče politično krepiti, če znaš izkoriščati strahove ljudi. Zato bo leto 2016 leto velikih preizkušenj za mlado slovensko demokracijo. Leto, ko bomo obhajali četrtstoletnico osamosvojitve Slovenije in desetdnevne vojne, ki je sledila. Glede na izkušnje lahko napovemo, da se bo tudi ob tem dogodku znova pokazalo, kako razklan je slovenski narod. Pa ne bi bilo treba, če bi določen del slovenske politike pokazal minimalno mero treznosti in odgovornosti – ker gre, kakor smo ugotavljali na zadnjem referendumu, za našo prihodnost, za vse naše otroke.