Komisija: brezplačnika ustanovljena za diskvalifikacijo političnih nasprotnikov

Slapnik: Trojanska konja, uporabljena za namene negativne politične kampanje, sta nastala s pomočjo prijateljskih posojil.

Objavljeno
26. september 2011 13.07
Posodobljeno
26. september 2011 13.15
Luka Jakše, Brigite Ferlič Žgajnar; Ozadja
Luka Jakše, Brigite Ferlič Žgajnar; Ozadja

Ljubljana – Parlamentarna preiskovalna komisija za ugotovitev in oceno dejanskega stanja izdajanja in financiranja brezplačnih tednikov Slovenski tednik in Ekspres je kot prva in najbrž edina v tem mandatu končala svoje delo. Ugotovitve iz končnega poročila, ki ima zaradi davčnih in bančnih tajnosti sicer še vedno oznako zaupno, sta danes predstavila predsednica in podpredsednik komisije Melita Župevc (SD) in Tadej Slapnik (Zares).

Župevčeva je v uvodu pojasnila, da so zaslišali 24 prič in zbrali več kot tisoč strani dokumentov. To jim je uspelo z odredbo sodišča, ki je dovolilo zaseg poslovne dokumentacije izdajateljskih podjetij Progresija in Zame-tek, veliko dokazov o ozadju izdajanja brezplačnikov pa je zbrala tudi davčna uprava. Ob tem je dodala, da tožilstvo in predvsem Urad RS za preprečevanje pranja denarja nista opravila svojega dela. Župevčeva je potrdila, da je bilo za potrebe izdajanja obeh tednikov tudi nekaj mednarodnih prilivov, vendar: »Ne morem potrditi, da je denar prišel od podkupnin za nakup patrij.«

Sicer pa je komisija, v kateri ni bilo članov SDS, SLS in SNS, soglasno sklenila, da sta bila Slovenski tednik in Ekspres ustanovljena za diskreditacijo političnih nasprotnikov in da je bil način negativne kampanje v obeh tednikih takšen, da je obšel veljavno zakonodajo, zato predlagajo spremembo volilne, medijske in druge zakonodaje.

Med zadnje sodi tudi zakon o poštnih storitvah, ki so ga po Slapnikovem mnenju obšli, tako da so po uredniško oblikovanih brezplačnikih v skoraj vsako gospodinjstvo prihajale prikrite oglasno-novinarske vsebine. Prepričan je, »da sta bila omenjena brezplačnika kot trojanska konja uporabljena za namene negativne kampanje«.

S prstom pa je pokazal na štiri ključne ljudi v nekdanji vladi Janeza Janše, ki so z neukrepanjem omogočili neposredne koristi sebi in SDS. Poleg Janše so to po njegovem mnenju še Andrej Vizjak, Vasko Simonitti in Gregor Virant, vsi pa so tudi kandidirali na volitvah 2008. Slapnik je razkril še prijateljska posojila, ki sta jih dobili podjetji Progresija in Zame-tek za tiskanje tednikov.

Slovenski tednik in Ekspres kot trojanska konja

Tadej Slapnik je danes razkril prijateljska posojila, ki sta jih dobili podjetji Progresija in Zame-tek za tiskanje tednikov. Za Progresijo oziroma Slovenski tednik so denar zagotovili Media Polis, ki je bil v času prejšnje vlade največji zakupnik oglasnega prostora v državnih podjetjih, Zvon Ena Holding in Julius Fond. Ker Progresija ni plačevala storitev, je pomagala tudi Pošta Slovenije.

Komisija je še ugotovila, da je Media Polis dal SDS 120.000 evrov posojila, ker ni mogla poplačati vseh storitev v zvezi s predvolilno kampanjo. Več kot 300.000 evrov nikoli vrnjenega posojila pa je za izdajanje Ekspresa z nakazilom na osebni račun direktorja Roberta Terška zagotovil Matej Raščan: večino iz lastnega žepa, nekaj pa z računa njegovega podjetja Monera.

Melita Župevc je prepričana, da je šlo pri izdajanju dveh brezplačnikov za enoten projekt. »Ker sta na zaslišanjih direktorja obeh podjetij Robert Teršek in Andrej Lasbaher priznala, da sta se kdaj slišala in da je isto podjetje na skrivni lokaciji postavljalo oba brezplačnika,« je bila po Slapnikovem mnenju kampanja SDS 2008 najdražja v zgodovini Slovenije. SDS je uradno prijavila malo več kot 641.000 evrov stroškov volilne kampanje.

Grims: Brezplačnika obogatila medije

Na ugotovitve preiskovalne komisije so se odzvali v SDS. Njen poslanec Branko Grims je novinarjem med drugim dejal, da se je preiskava sprevrgla v farso in da se jim je pravljica sesula v prah. Znova je zatrdil, da SDS nima nič z brezplačniki. Pravi, da je bilo poročilo, ki ga še vedno skrivajo pred poslanci in javnostjo, po treh odpovedanih sejah napisano v paniki. Delovanje preiskovalne komisije pa je ocenil za nenavadno, ker bi se po zakonu morala ukvarjati s politično odgovornostjo nosilcev javnih funkcij, vendar ni zaslišala niti enega javnega funkcionarja.

Po njegovem prepričanju je ta komisija orožje za zastraševanje, da v tej majhni državi ne bi nihče več poskušal ustanoviti drugačnega medija z drugačnimi vrednotami. »Ta dva časopisa sta poskušala obogatiti medijski prostor.« Kot dobro za politično kulturo pa šteje Župevčevi, da je priznala, da se denar iz druge velike afere, torej iz afere Patria, ni zlival v brezplačnike.

Brezplačnika za najdražjo kampanjo v zgodovini Slovenije

Boris Vezjak s Filozofske fakultete v Mariboru, je ob rob ugotovitvam preiskovalne komisije danes za Delo med drugim povedal: »Čeprav slovenski novinarski kodeks tega vprašanja ne ureja, je uporaba psevdonimov izrazito sporna, saj je v nasprotju z 'anonimizacijo' zanjo značilna namera, da uporabnika medija zmanipulira na način, da je pripravljen verjeti v realni obstoj takšnih oseb. Naj spomnim, nekoč je dr. Matej Makarovič, tudi sam pisec v brezplačnike, to dejstvo javno razložil s pojasnilom, da je pač treba dati priložnost mladim neznanim novinarjem.

Manipulativnost je v tem primeru jasno motivirana: očitno je, da so znani in prepoznavni pisci kot 'Vidi Vidci' ponudili svoje storitve v namene politične propagande. Takšen cilj povsem inkriminira uporabo psevdonimov. Sporna je bila tudi vsebina, a v zgodbi z brezplačniki je gotovo najbolj problematična sama forma izdajanja fantomskih časopisov, ne le kršitev volilne zakonodaje ali netransparantnost finančnih virov. Zame najbolj dramatično pa je spoznanje, kako zelo politično motivirani so nekateri novinarji in kaj vse so pripravljeni narediti za svoje gospodarje.

Brezplačniki vsebujejo vse elemente antinovinarstva. So gverilska taktika medijskega bojevanja, čisto zanikanje temeljnih postulatov demokracije. Od končnega poročila parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala z brezplačniki, pričakujem potrditev vsega, kar smo že slutili na podlagi indicev. Ker so pri brezplačnikih očitno sodelovali celo odgovorni uredniki nekaterih tednikov, bi si seveda v poročilu želel čim več podatkov o tem, kdo so bili.«

Po mnenju Marka Milosavljevića s Fakultete za družbene vede je vsako novinarstvo, kjer se avtor skriva za psevdonimom, sporno. Novinarstvo namreč temelji na podmeni javnosti in transparentnosti ter s tem povezani odgovornosti. In če novinarstvo in mediji sami skrivajo svoje sodelavce in avtorje, kako naj potem zahtevajo javnost delovanja drugih institucij v družbi in preglednost vseh sodelavcev ali avtorjev raznih dokumentov, državnih ali zasebnih?

Poleg tega so takšni prispevki pogosto bolj tvegani za verodostojnost medija, saj bi se za avtorstvom lahko skrival politik, oglaševalec ali kakšen drugi akter zgodbe. Tudi zato kakovostni mediji le v redkih, običajno skrajnih razmerah objavijo prispevek, kjer avtor javnosti ni znan. Za takšno ravnanje se odločijo v resnično najbolj ekstremnih ali nevarnih primerih, ko bi bil lahko avtor ogrožen ali mu že grozijo. Za objavo prispevka, kjer se avtor skriva za psevdonimom, mora odgovornost prevzeti urednik. Od poročila parlamentarne komisije ne pričakujem preveč.

V primeru preiskovanih brezplačnikov je šlo za specifičen predvolilni pojav, fenomen, kakršen se bolj običajno pojavlja v kakšnih jugovzhodnoevropskih državah. Tam so v preteklosti pred volitvami pogosto vzniknili mediji, katerih namen je bila promocija določenih političnih akterjev, ne pa realna medijska vloga. Ključno vprašanje je, kaj se bo razkrilo in pokazalo glede financiranja brezplačnikov. Veliko se je govorilo o raznih državnih podjetjih ali o podjetjih, ki so povezana ali odvisna od države, ter njihovem financiranju in oglaševanju.