»Slovensko zdravstvo ni v krizi, v krizi je vodenje zdravstva«

Ljubljana - V vladi ni enotnega mnenja o tem, kako rešiti težave zdravstva. O bistveni težavi - odpravi dolgih čakalnih dob, ki najbolj prizadevajo starejše, je na okrogli mizi v organizaciji Foruma starejših SD razpravljalo kar pet nekdanjih ministrov in drugih strokovnjakov. Ministrice Milojke Kolar Celarc ni bilo.

Število čakajočih bolnikov se povečuje, po zadnjih podatkih jih čaka 230.000; če bi prišteli še čakajoče na zobozdravnika in posege, je čakajočih okoli 400.000. Vsaj 40.600 jih čaka nedopustno in nezakonito dolgo. Kljub temu za projekt skrajševanja čakalnih dob vlada letos še ni dala zelene luči, zdravniki pa čakajo na možnost za delo ob popoldnevih in sobotah.

Dostopnost je glavni izkaz zdravstva

Na trenutke zanimiva in lucidna razprava nekdanjih ministrov in strokovnjakov je pripeljala do več rešitev za povečanje dostopnosti. V večini so ugotavljali, da brez dodatnega denarja in niza drugih ukrepov ne bo šlo. In politična prihodnost? Predsednik SD Dejan Židan je menil, da zdravstvo presega razprave posameznih političnih strank, treba je iskati družbeni konsenz. »Glede na velika pričakovanja smo nekorektni do zaposlenih v zdravstvu. Če želimo več, bomo morali plačati več. Če želimo enako, bomo tudi morali plačati več,« je dejal in tudi to, da bo neurejanje razmer ljudi odvrnilo od javnega zdravstva, kar je pot v zasebno.

Javni zdravstveni zavodi imajo 140 milijonov evrov izgub iz preteklih let in 120 milijonov evrov neplačanih tekočih obveznosti do dobaviteljev. To je v primerjavi z izvedeno dokapitalizacijo bank malenkost, a kljub temu toliko, da hromi bolnišnice, poslabšuje dostopnost in – po mnenju Boruta Miklavčiča – onemogoča reformo.

Dostopnost je glavni izkaz zdravstvenega sistema, slaba dostopnost je največja težava starejših. Zakaj nastajajo dolge čakalne dobe in kako jih odpraviti, je bila zato glavna tema posveta Foruma starejših SD o dostopnosti, na katerega je prišlo kar pet nekdanjih ministrov za zdravje – Božidar Voljč, Dušan Keber, Andrej Bručan, Borut Miklavčič in Tomaž Gantar – in strokovnjaki, kot so Franc Hočevar, Martin Toth, Franc Košir in Marjan Česen. Sedanje ministrice ni bilo, poslala je državno sekretarko Sandro Tušar.

Razprava se je vrtela okoli denarja in pravic pa tudi organizacijskih, upravljavskih in vodstvenih težav.

Franc Hočevar, nekdanji direktor UKC in Inštituta Soča: Dostopnost zdravstvene storitve je močno povezana z večanjem ali manjšanjem zaupanja državljanov ne samo v sistem zdravstvenega varstva, ampak predvsem v državo in njene institucije. Ta dostopnost je ključna še posebej takrat, ko smo v stiski, ko smo bolni, ko nedostopnost ruši samopodobo bolnika, njegovo dostojanstvo in kakovost življenja. Foto: Roman Šipič/Delo

Po besedah Božidarja Voljča (minister 1992–1997, LDS, Zeleni) se »čaka povsod«, vzroki pa so spremembe zadnjih 25 let: vse daljša življenjska doba, vse boljša medicina, vse večji razkorak med potrebami in zahtevami pa nikakršnega kadrovskega in finančnega prilagajanja.

»Ni dovolj zdravnikov in sester, ni dovolj denarja, nerealno visoko so opredeljene pravice,« je ugotavljal Martin Toth, dolga leta glavni svetovalec za razvoj obveznega zdravstvenega zavarovanja in ZZZS. »Nobena država ne more z javnimi sredstvi omogočiti vsega. Moramo iskati možnosti, da opredelimo pravice. Namesto tega imamo nerealne obljube, novi zakon celo širi pravice.« Spomnil je, da v veliko bogatejši Avstriji bivanje in nega v bolnišnicah nista brezplačna, vsak bolnik mora prispevati od sedem do 14 evrov na dan. Menil je, da bi nekatere pravice lahko črtali tudi pri nas. Opozoril je, da so v drugih državah zaposleni v zdravstvu plačani po učinku, pri nas pa so stlačeni v sistem javnih uslužbencev, kar zavira učinkovitost zdravstva.

Keber: Imeli bomo vse pravice

Dušan Keber (minister 2000–2004, LDS) je menil, da »z nobenimi sredstvi ni mogoče zagotoviti vsega«. Zavzel se je za ohranitev sedanje košarice pravic in pohvalil pripravljene zakone ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc. »Zakon ohranja praktično nespremenjeno košarico pravic. Imeli bomo omejeno količino denarja, a vse pravice. Pravice lahko razporedimo: nekatere brez čakalnih dob, druge z nekaj čakalnimi dobami, tretje z dolgimi čakalnimi dobami. Morda bo kdo trpel, a ne bo življenjsko ogrožen. Delitev na košarici A in B bi prinesla, da bi dajali denar iz žepov,« je dejal. Ukinitev doplačil v zdravstvu in s tem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, za kar se je kot minister zavzemal že pred več kot desetletjem, je označil za »ideološki zasuk, saj se bo delež javnih sredstev povečal s 70 na 85 odstotkov, s tem pa se bo Slovenija vzpela z dna na vrh držav po javnih sredstvih«.

Andrej Bručan, minister dvakrat: 2000 in 2004-2007: Iste težave so prisotne ne samo 25, pač pa že 60 let. Zasebnega zdravstva v Sloveniji skorajda ni. Koncesije so bile nujno zlo v prehodnem obdobju, prinesle so dvoživkarski sistem, zdaj pa bi jih bilo treba odpraviti in omogočiti, da za javni program in programe drugih zavarovalnic zadostuje licenca, tako kot v drugih državah. Vse izvajalce je treba obravnavati enako, vsi lahko izvajajo tudi tržne storitve. Foto: Mavric Pivk/Delo

Gantar: Preveč obljub, premalo denarja

»Slaba dostopnost v zadnjih letih je razvrednotila druge dosežke zdravstva,« je dejal Franc Košir, prvi direktor javne zdravstvene blagajne (ZZZS). Slovenija nameni za zdravstvo tretjino manj BDP kot druge države, za večjo dostopnost pa je potreben denar, je navedel. Spomnil je, da dodatni finančni vložki že dve desetletji pomenijo le gašenje požara s premalo vode: vpeljati je treba nov model za zdravstvo. Tudi po besedah Andreja Bručana, ki ima kot dvakratni minister precej izkušenj, je mogoče čakalne dobe odpraviti samo z dodatnim denarjem. Podobno meni Tomaž Gantar (minister 2012–2014), ki je dejal, da »se je ljudem predolgo obljubljalo, da bomo vse zapakirali v obstoječi sistem«. »Ljudem je treba naliti čistega vina. Samo iz javnih sredstev ne bo šlo,« je rekel.

Nihče še ni izračunal cen

Navzoči so vsi po vrsti menili, da je ena glavnih težav sistema tudi upravljanje in vodenje. »Slovensko zdravstvo ni v krizi, v krizi je vodenje zdravstva,« je dejal Borut Miklavčič, nekoč generalni direktor ZZZS, kasneje minister. Navedel je podatke: 1600 uslužbencev v treh vodilnih institucijah – na ministrstvu, ZZZS in NIJZ, 420 raznih direktorjev, 200 zaposlenih v nabavnih službah, nato pa vsa ta dela prevzemajo na ministrstvu. Franc Košir je pozval ministrstvo za javno upravo, naj vzame iz predala zakon o upravljanju javnih zavodov iz leta 2011 in ga da v proceduro. Da imajo direktorji javnih zavodov težave, je potrdil tudi Metod Mezeg iz Združenja zdravstvenih zavodov: »Potrebujejo orodje za vodenje.«

Še večja težava so cene zdravstvenih storitev. Po besedah Gantarja so te podcenjene, Miklavčič pa je dejal, da je »nujno vzpostaviti sistem cen, saj nihče ne ve, kakšna je prava cena zdravstvenih storitev«. To je potrdil tudi Dušan Keber, ki je sedanji sistem financiranja vzpostavil na podlagi avstralskih cen, nato pa ni nikoli nihče izračunal slovenskih cen.

Borut Miklavčič, generalni direktor ZZZS 
in minister 
 2008-2010: Ne bi ukinjal prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ampak bi spremenil 13. člen obstoječega zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju. V njem piše, da smo zavarovani za bolezen, nesreče in nesreče pri delu. Zapisal bi, da se za nesreče zunaj dela zavarujemo prostovoljno. Naj dobijo te zavarovalnice program, da bodo pritisnile na izvajalce. Tako bi dobili tudi boljše upravljanje in menedžment.

Vlada mečka, čakalne dobe se daljšajo

A kljub triurni razpravi lahko čakalne dobe konkretno skrajšujejo samo zdravniki. Lanski enkratni program skrajševanja je bil uresničen 74-odstotno, porabljenih ni bilo vseh 7,9, ampak le 5,3 milijona evrov, je povedala Sandra Tušar, državna sekretarka. »Letos smo naredili zelo širok nabor storitev, ZZZS bo plačal 30 odstotkov preseganja programov povsod, kjer so dolge čakalne dobe. Izvajalci tega niso sposobni narediti. Ne moremo odpraviti čakalnih dob čez noč,« je dejala. Bolnišnice že od novega leta čakajo, da bi zdravniki nadaljevali skrajševanje, a z ministrstva še niso dobili dovoljenja. Čakalne dobe pa se daljšajo. Tušarjeva je včeraj povedala, da gre letos za 47 milijonov evrov dodatnega denarja, a vlada tega še ni potrdila. Gre za dva koraka: najprej mora biti sklenjen splošni dogovor za zdravstvo, ki ga mora potrditi vlada, nato pa odobren še dodatni denar iz proračuna. Na potezi za skrajševanje čakalnih dob je torej vlada.