Slovesnost v Rovtah: Med pieteto in slavljenjem domobranstva

Kratko obvestilo, da bo danes v Rovtah, vasi kakšnih deset kilometrov od Logatca, slovesnost, na kateri bodo počastili 20 let postavitve farne plošče, 70 let domobranstva v Sloveniji in Rovtah ter evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, je vzbudilo veliko pozornosti. Predvsem zaradi počastitve sedmih desetletij domobranstva, vojaške organizacije med drugo svetovno vojno, ki je sodelovala z okupatorjem in njeni pripadniki po večinskem mnenju veljajo za narodne izdajalce.

Še več pozornosti kot sama slovesnost je vzbudil seznam govornikov na kulturnem programu po današnji maši, s katero se bo slovesnost začela. Na njem so nekdanji domobranec Justin Stanovnik, župan Logatca Berto Menard in kot glavna zvezda predsednik druge največje državnozborske stranke ter nekdanji dvakratni premier Janez Janša.

Janša in domobranci

V dolgi politični karieri je letos odstavljeni premier prehodil pot od gorečega komunista do gorečega protikomunista. Kot je nekdaj hodil po poteh partizanov – na primer leta 1977 je bil še kot Ivan Janša komisar 1. čete 1. bataljona mladinske pohodne brigade Avnoj 77, bolj znano ime za te podvige je pohod po poteh Avnoja v Jajce –, se bo zdaj očitno podal po poteh partizanskih medvojnih sovražnikov. Nanj smo zato naslovili tri vprašanja o tem, zakaj se je odločil za govor na slovesnosti v Rovtah, kakšen je njegov osebni odnos do domobranstva in ali sta on in njegova Slovenska demokratska stranka (SDS) sodelovala pri pripravi slovesnosti.

Na prvo in tretje vprašanje nismo dobili odgovora. Na drugo pa so nam iz SDS poslali neke vrste odgovor, iz katerega je razviden odnos predsednika stranke do dogajanja med drugo svetovno vojno. Povzel ga je v sedmih točkah: »1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev; 2. upor proti okupatorju je bil častno dejanje; 3. izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavržno dejanje; 4. samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju sta bila legitimno dejanje; 5. kolaboracija z okupatorjem je bila zavržno dejanje; 6. medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel; 7. posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je treba glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.«

Sodeč po tem Janša nima pozitivnega odnosa do domobranstva, saj meni, da kolaboracija ni bila sprejemljiva, čeprav je bila samoobramba pred »revolucionarnim nasiljem«, s čimer verjetno meri na partizanski boj, sprejemljiva. Domobranstvo bi bilo po tej logiki sprejemljivo, če se ne bi navezalo na okupatorje, konkretno Nemce. Zakaj se je torej Janša odločil sodelovati na slovesnosti, na kateri se bodo spominjali tudi 70. obletnice ustanovitve kolaborantskih enot, pa – kot že rečeno – ni razložil.

Vojska in domobranci

Še eno zanimivo ime, ki se je pojavilo v vabilu na današnjo slovesnost, je msgr. Jože Plut. Ta bi moral somaševati pri maši pred kulturnim programom. Čeprav tega niso nikjer zapisali, je msgr. Plut vojaški vikar Slovenske vojske, torej najvišji vojaški duhovnik v Sloveniji. Je višji vojaški uslužbenec XV. razreda, kar bi bil, prevedeno v vojaške nazive, zelo visok čin brigadirja.

Ko smo tiskovnega predstavnika generalštaba Slovenske vojske, višjega vojaškega uslužbenca XIV. razreda Simona Koreza, povprašali, kaj pomeni sodelovanje vojaškega duhovnika na slovesnosti, na kateri bodo počastili tudi obletnico ustanovitve domobranstva, nam je povedal, da Pluta, kolikor on ve, v Rovtah ne bo. Poudaril pa je, da se mu njegova navzočnost ne bi zdela sporna, saj Plut ni samo vojak, ampak tudi duhovnik, in na vabilu ni bil naveden kot vojaški vikar. Če v svojem prostem času mašuje, je to njegova, in ne vojaška zadeva.

Stvar seveda ni tako preprosta, saj vojaki v svojem prostem času ne smejo početi ravno vsega, kar jim pade na pamet. O tem, da ima vojska s pripadniki zaradi njihovih prostočasnih aktivnosti nekaj težav, kažejo sicer nepotrjeni primeri, da so vojaki v prostem času na nekakšnih urjenjih nadgrajevali znanje neonacistov o bojevanju. Uradno pa je potrjeno, da so na decembrskih demonstracijah v prostem času sodelovali vojaki, saj so tri v Mariboru in enega v Ljubljani prijeli policisti. V vojski so zato proti njim sprožili disciplinske postopke.

Korezovo informacijo, da Plut danes ne bo maševal v Rovtah, smo preverili pri vojaškem vikarju. Tudi sam nam je potrdil, da ga na slovesnosti ne bo. Nastal je nesporazum, saj so ga organizatorji vprašali, ali bi somaševal; odgovoril jim je, da mogoče. Potem se je njegovo ime znašlo na vabilu. Vendar se tudi njemu ne bi zdelo nič spornega, če bi somaševal tam, saj slovesnost ni namenjena samo obletnici domobranstva, ampak tudi obletnici postavitve tamkajšnje farne plošče – ponavadi jih postavijo ob kakšni cerkvi ali na pokopališču, na njih pa so napisana imena »umrlih nasilne smrti na protikomunistični strani« iz tiste župnije, ki nimajo označenega groba, ker so jih ubili v povojnih množičnih pobojih – ter evropskemu dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov; ta je 23. avgusta.

Zato je vikar poudaril, da bi maševal za umrle, za te pa je treba vedno moliti in se jih spominjati. Za mrtve moli in se jih spominja tudi drugod, na primer padlih partizanov Pohorskega bataljona na njihovem poslednjem bojišču pri Treh žebljih blizu Osankarice na Pohorju. Čeprav na tamkajšnjih slovesnostih ni maše, se jih udeležuje v spomin na mrtve.

Domobranci

Uradna podoba domobranstva je bila včasih, pred demokratičnimi spremembami, seveda enostranska. Zgodovinarji so domobrance opisovali kot kolaborantske enote in narodne izdajalce, ki so se v tesni navezi z Nemci borili proti partizanom, izgubili in po vojni pobegnili pred zmagovalci.

Kaj se je z njimi zgodilo po porazu, je bilo sicer znano, vendar le v ustnem izročilu. Zunaj emigrantskih krogov le namreč le malokdo sprejel sankcije, ki jih je prineslo pisanje o povojnih pobojih. Zdaj je znano, da so veliko večino domobrancev, potem ko so jih Britanci nagnali z avstrijskega dela Koroške v Jugoslavijo, brez sodnih postopkov postrelili in zmetali v množične grobove. Teh je po Sloveniji več kot 600 in v njih je menda najmanj 100.000 trupel. Vendar večina žrtev niso bili domobranci – njihove enote so štele kvečjemu 15.000 mož –, saj so Britanci vrnili tudi druge begunce pred partizani, predvsem Hrvate. Ti predstavljajo veliko večino po vojni pobitih v Sloveniji; njihovo najbolj srh zbujajoče grobišče je tankovski jarek na Teznem pri Mariboru, kamor so po nekaterih domnevah zagrebli 15.000 trupel.

Kljub ugotovitvam o povojnih pobojih se stališče uradnega zgodovinopisja, da je bila domobranska kolaboracija med vojno nesprejemljiva, ni kaj dosti spremenilo. Kar pa seveda ne pomeni, da ga vsi sprejemajo. Najbolj vneti zagovorniki domobranstva so v društvu Nova slovenska zaveza (NSZ), katerega predsednik je nekdanji pripadnik domobranskih enot Anton Drobnič. Usodi večine soborcev se je izognil, ker je bil ob porazu še mladoleten. Po vojni je končal gimnazijo in doštudiral pravo, potem delal v gospodarstvu in kot samostojni odvetnik, krona njegova kariere pa je bil položaj prvega generalnega državnega tožilca v samostojni Sloveniji; upokojil se je leta 1999.

V NSZ je približno 900 članov, seveda ne samo preživelih domobrancev, ampak tudi mlajših. Drugače članov ne bi bilo več kaj dosti, saj je Drobnič s svojimi 85 leti med mlajšimi aktivnimi udeleženci druge svetovne vojne. Po njegovih besedah je namen društva iskanje grobov soborcev in civilizirano ravnanje z njihovimi ostanki ter predvsem raziskovanje dogajanja med drugo svetovno vojno, oziroma kakor imenuje ta čas, revolucijo. Njihovo poslanstvo da je odkrivanje resnice in v tem da se razlikujejo od Zveze združenj borcev za vrednote NOB, »ki z spodbujanjem sovraštva prikriva strahoten zločin«.

Po Drobničevih besedah so bili domobranci nasledniki vaških straž, te pa so nastale spontano, ker so se hoteli nekateri prebivalci podeželja zavarovati pred nasiljem partizanov. Od Italijanov so vaške straže menda dobile staro orožje, zato so raje uporabljali kar zasebno, ki ga je bilo takrat menda vse polno. Po kapitulaciji Italije so Nemci k organizaciji domobranstva pristopili bolj resno, vendar jim je bilo leta 1944, tako Drobnič, že popolnoma jasno, da bodo vojno izgubili, zato so domobrancem pustili poveljevanje v slovenščini, slovenske pesmi in zastave.

Morda najbolj sporen del domobranstva je bila prisega, s katero so na rojstni dan Adolfa Hitlerja, 20. aprila 1944, prisegli, da »bodo v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti zvesto izpolnjevali za svojo slovensko domovino ...« Drobnič pravi, da večine domobrancev, tudi njega, na tej prisegi ni bilo, saj so bili na vojaških dolžnostih, domobranci na Gorenjskem in Primorskem pa sploh niso prisegali. Poleg tega da niso prisegli zvestobe Hitlerju, kar jim na podlagi te prisege očitajo, ampak samo, da se bodo na strani Nemcev borili proti komunistom.

Predsednik NSZ je zato prepričan, da domobranci niso bili narodni izdajalci in da udeležba politikov na slovesnosti, na kateri bodo počastili tudi 70. obletnico njihove ustanovitve, ni sporna. »Če lahko na komunistične slovesnosti pride cela vlada in tam poje komunistične pesmi, zakaj ne bi imeli podobne pravice tudi drugi politiki?« se je vprašal Anton Drobnič.