Tiskane izdaje
Ljubljana - Nekdanji predsednik računskega sodišča in ustanovitelj novo nastajajoče stranke Verjamem dr. Igor Šoltes je danes sporočil, da kandidature za zdravstvenega ministra ne bo sprejel. Njegovo izjavo objavljamo v celoti.
***
Pred dnevi sem z veseljem sprejel povabilo na pogovor s predsednico vlade, še posebej zato, ker so se pogovora udeležili tudi predstavniki medicinske stroke. Beseda je, kot je javnosti znano, tekla o moji možni kandidaturi za ministra za zdravje. Že s samim povabilom na razgovor je predsednica vlade pokazala, da želi preseči ozke strankarske okvire ter iskati kandidata za ministra tudi zunaj ozkih strankarskih okvirov in interesov.
Položaj ministra za zdravje je v sedanjem času izjemno velik izziv za vsakogar. Država nima strategije razvoja sistema zdravstvenega varstva in ne uradno določene mreže javne zdravstvene dejavnosti, ki je trenutno ostanek zmogljivosti, ustanovljenih pred več desetletji, razširjene s koncesionarji. Ekonomska moč države hkrati ne omogoča povečevanja javnih sredstev, državljanke in državljani pa upravičeno ne sprejemajo več idej o zmanjševanju pravic oziroma poslabšanju dostopnosti zdravstvenih storitev. Država se je v preteklosti tudi preveč izmikala svojim z zakonom določenim materialnim obveznostim in prenašala vrsto obveznosti na nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Zdravstveni sistem je zato potreben korenite reforme, če želimo vzpostaviti učinkovit ter finančno dolgoročno vzdržen sistem. Temeljiti mora na jasno definirani ter kakovostno organizirani javni mreži, ki jo je potrebno dopolnjevati s koncesionarji tam, kjer je to najbolj racionalno. Zdravstvena reforma ne more imeti za cilj racionalizacijo sistema na podlagi zmanjševanja pravic uporabnikov. Zagotaviti mora vzdržnost zdravstvenega sistema tudi ob tem, da bo v ospredje postavljala interese bolnikov in uporabnikov zdravstvenih storitev. Velik poudarek v zdravstveni reformi je zato po mojem mnenju potrebno dati še upravljanju javnih sredstev namenjenih za zdravje, dobremu gospodarjenju v zdravstvenih zavodih ter sprejeti zakonodajo in druge ukrepe ukrepe, ki bodo učinkovito zmanjševali možnosti koruptivnih dejanj ter najbolj racionalno uredili sistem javnega naročanja.
Po pogovoru s predsednico vlade in predstavniki zdravniške stroke ter civilnih iniciativ sem bil pripravljen ta velik izziv sprejeti, saj sem prepričan, da je v tem času potrebno da vsakdo, ne glede na politične preference in družbeni status, prispeva svoja znanja, izkušnje ter energijo, da državo skupaj popeljemo iz globoke krize. Tudi v društvu Verjamem to postavljamo kot enega osnovnih motov, zato bi bilo moje drugačno razmišljanje dvolično.
Dejstvo pa je, da je zdravstvena reforma tako pomemben in državotvoren projekt, da je za njeno učinkovito izvedbo potrebno najširše družbeno soglasje. Potrebno ga je poiskati tako v stroki, kot med državljankami in državljani, uporabniki zdravtvenih storitev, najprej pa seveda v politiki, kjer mora to soglasje bistveno presegati ozke strankarske okvirje. Tako koalicijskih kot opozicijskih strank. Na simbolični ravni to pomeni tudi iskanje ekipe najkompetentnejših posameznikov, ne glede na njihovo politično ali svetovnonazorsko prepričanje. Sam sem se bil pripravljen na tak način spoprijeti s tem zahtevnim izzivom.
Z velikim obžalovanjem pa sem spremljal nekatere reakcije koalicijskih strankarskih veljakov v dneh po tem, ko je bila tema pogovora s predsednico vlade in predstavniki stroke objavljena v medijih. Zelo jasno se je pokazalo, da v nekaterih strankah še vedno niso sposobni ali pripravljeni presegati ozkih strankarskih interesov. Vsebina posameznih, dokaj žaljivih izjav me je tudi prepričala, da bi podobno reakcijo politike lahko pričakoval vsak kandidat, ki bi prihajal izven okvirjev trenutno vladajoče partitokracije. Tak odnos tudi jasno kaže, da enotnosti glede možnega sodelovanja v vladi, izven kvotnega sistema, v koaliciji ni, kar pa je nujen pogoj za izvedbo učinkovite reforme in za učinkovit obračun zoper korupcijo v zdravstvu.
Zato se predsednici vlade in predstavnikom zdravniške stroke iskreno zahvaljujem za izkazano podporo in zaupanje ter sporočam, da ponujene kandidature ne morem sprejeti, saj bi bila zdravstvena reforma, kot daleč najpomembnejši projekt ministrstva, pod takšnimi pogoji že vnaprej obsojena na neuspeh. Odločitve nisem želel odlagati, saj sem prepričan, da država potrebuje ministra za zdravje čim prej. Koalicija bo zdaj torej lahko nadaljevala iskanje za strankarsko politiko primernejšega kandidata.
dr. Igor Šoltes
***
Do kandidature Šoltesa je bil v koaliciji edini kritičen prvak SD Igor Lukšič. »Nikakor ni logično, da dobimo za kandidata nekoga, ki predstavlja neko stranko v nastajanju in s tem širimo koalicijo na zunajparlamentarne stranke,« je menil Lukšič po tem, ko se je Šoltes v javnosti pojavil kot možen kandidat.
Lukšič je dejal še, da se je Šoltes »dokaj jasno postavljal« za dve zdaj zunajparlamentarni stranki, LDS in Zares, v vlogi predsednika računskega sodišča pa je sprožil postopek za odstavitev takratnega ministra za okolje Karla Erjavca in nato še dveh. »Torej je bil nek destabilizacijski element in ne predstavljam si, kako nekoga s takšno zgodovino postaviti na položaj v vlado, ki pa res mora skrbeti za stabilnost Slovenije.«
Igor Šoltes je že v petek sporočil, da se stranki Verjamem ni pripravljen odreči.
Kandidaturo Šoltesa so sicer podpirali v DL, Desusu, Iniciativi zdravnikov in v Zdravniški zbornici.
