Tiskane izdaje
Piran – Arbitražno sodišče bo sredi leta posredovalo svojo odločitev o mejnih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško. Od neuradnih virov smo izvedeli, da bodo sodniki kmalu začeli pisati odločitev. Kakšna bo, zdaj še nihče ne more z gotovostjo reči, ugibanj je veliko. Predstavniki hrvaške vlade pa so v minulih mesecih že večkrat napovedali, da bo 1. julija 2015 južna soseda pripravljena za vstop v schengensko območje.
Če izvzamemo ribiške incidente, ki so se oktobra ponovili na območju Piranskega zaliva in v katerih je sodeloval tudi čoln hrvaške pomorske policije, in če izvzamemo protestno noto, ki jo je južni sosedi poslala slovenska diplomacija zaradi spornega zemljevida, s katerim je Hrvaška vabila mednarodne naftne družbe k iskanju nafte v Jadranu, večjih zapletov med državama glede meje v zadnjem letu ni bilo. Ne sporni zemljevidi niti nerazumljivo obujeni ribiški incidenti ne bodo v ničemer vplivali na razsodbo, smo lahko neuradno izvedeli od virov, ki so dovolj blizu arbitražnemu postopku. Napoved o skorajšnji pripravljenosti Hrvaške za vstop v schengensko območje pa bi bila lahko pomemben sestavni del razelektrenega razumevanja meje med dvema članicama EU.
Stališča glede tega, koliko naj bi bila javnost natančno obveščena o poteku arbitraže, o možnih rešitvah in pričakovanjih, se močno razlikujejo. Obveljalo je stališče Hrvaške, ki je nasprotovala javni obravnavi na arbitražnem sodišču.
Obe strani optimistični
Slovenski zunanji minister Karl Erjavec in nekateri drugi predstavniki slovenske države so v zadnjih mesecih večkrat javno izrazili optimistična pričakovanja glede razsodbe, čeprav temeljev teh pričakovanj niso nikoli dovolj pojasnili.
Slovenski strokovnjaki pomorskega prava so prepričani, da bo Sloveniji uspelo doseči neposredni teritorialni stik njenega morja z odprtim morjem. Na kakšen način (s koridorjem, razglasitvijo statusa notranjih morskih voda v Piranskem zalivu, razširitvijo statusa odprtega morja proti severu ...), tega pomorski pravniki ne morejo vedeti in pričakujejo inovativno rešitev, ki bi vsaj po pristopu lahko spominjala na že doseženi in izjalovljeni Drnovšek-Račanov sporazum iz leta 2001.
Največja neznanka in uganka je, kako se bodo arbitri odločili glede slovenskih zahtev po pripadajočem epikontinentalnem pasu oziroma možnosti razglasitve slovenske ekonomske cone na morju. To postaja aktualno v času hrvaških načrtov iskanja nafte in v okoliščinah, ko znanstveniki ocenjujejo, da bi nafto lahko iskali že južno od črte med Savudrijo in Gradežem, torej precej blizu Piranskemu zalivu.
Tudi razmejitev v Piranskem zalivu naj bi bila podobna Drnovšek-Račanovemu sporazumu. Torej večji del zaliva naj bi zaradi različnih strokovnih okoliščin (tudi zaradi daljše in bolj razgibane slovenske obale in zgodovinskih dejstev) pripadel Sloveniji. Najmanj uspešna za Slovenijo naj bi bila odločitev na območju 113 hektarjev spornih površin ob levem bregu Dragonje, ki sodijo v katastrsko občino Sečovlje, po prepričanju mnogih nesporno slovensko katastrsko občino.
Po nekaterih napovedih naj bi arbitri razdelili to sporno območje na pol, in to tako, da bi vzhodno od hrvaške kontrolne točke v Sečovljah sporno ozemlje pripadlo Hrvaški, zahodno od te točke (vključno s hišo Joška Jorasa in z razglašenim krajinskim parkom na levem bregu Dragonje do morja) pa Sloveniji. Joras opozarja, da že vsa leta obdeluje zemljišča, ki so v lasti Sklada kmetijskih zemljišč Slovenije, plačuje davke in najemnino Sloveniji, piransko sodišče razsoja o zadevah na tem območju, in navsezadnje, celo bujsko sodišče mu je novembra poslalo enega od sodnih sklepov na naslov Sečovlje 1, Slovenija.
Nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić pa je moral 8. julija 2014 (po desetih letih pravdanja) plačati Jorasu 4888 evrov odškodnine, obresti in stroškov na račun javno izrečene žalitve, da je Joras »norček«.
