Status begunca ščiti tudi obsojene

Ljubljana – Nemška vlada bo bistveno poostrila pravila, za kakšno kaznivo dejanje lahko prosilcu za azil zavrnejo pravico do mednarodne zaščite. Pri nas takšnih sprememb ne pripravljajo. Kdor dobi status begunca, ne more biti izgnan v nobenem primeru.


Po silvestrskem množičnem napadu v Kölnu so Nemčija in še nekaj drugih držav napovedale ostrejšo zakonodajo do migrantov in tudi do prosilcev za azil in beguncev, ki bi prišli navzkriž z zakonom. Po zdaj veljavnih pravilih lahko nemške oblasti zavrnejo prošnjo za azil, če je bil vlagatelj zaradi določenih kaznivih dejanj obsojen na več kot tri leta zaporne kazni. Z novim predlogom, ki sta ga spisala pravosodni minister Heiko Maas in notranji minister Thomas de Maiziere, pa spreminjajo pravila tako, da bo postopek deportacije tujcev hitrejši in z manj ovirami, kot je zdaj, ukrep pa bo mogoče izreči tudi za manj huda dejanja. Tujce, tudi prosilce za azil in begunce, bi, po poročanju agencije DPA, odstranili iz države, če bi bili v Nemčiji obsojeni zaradi povzročitve telesne poškodbe, upiranja navodilom policistov, kakršnegakoli spolnega nasilja in tudi zaradi prestopkov, denimo tatvine in poškodovanje tuje lastnine. »Meja« za izgon naj bi bila tako obsodba na zaporno kazen enega leta, možen pa bi bil tudi ob le pogojni kazni.

Pri nas ostaja enako

Novela zakona o mednarodni zaščiti, ki jo je pripravila vlada in čaka na obravnavo v državnem zboru, ne predvideva sprememb pri obravnavi storilcev kaznivih dejanj v azilnem postopku. Po slovenski zakonodaji so izključitveni razlogi za priznanje statusa begunca: utemeljen sum, da je prosilec storil dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti, ali da je storil dejanje, ki nasprotuje namenom in načelom ZN. Prav tako bi lahko zavrnili človeka, pri katerem obstaja utemeljen sum, da je pred vstopom v Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave, za katero je pri nas predpisana zaporna kazen, daljša od treh let. Vendar praktično ni možnosti, da bi pristojni organi to izvedeli, saj se v izvorni državi o tem ne smejo pozanimati. Zakon o mednarodni zaščiti namreč preprečuje, da bi v domovini prosilca lahko pridobili takšne podatke.

Vsi prej našteti razlogi so lahko tudi utemeljitev za odvzem statusa, brez njega pa lahko ostane tudi nekdo, pri katerem obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost Slovenije.

Tudi če bi komu odvzeli status zaradi utemeljenih razlogov, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost v Sloveniji, ali če po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo predstavlja nevarnost za Slovenijo, bi zanj veljala prepoved izgona in upoštevanje načela nevračanja.

Tihotapljenje nesrečnikov ni razlog

Slovenija je lani mednarodno zaščito priznala 45 ljudem, leta 2014 je bilo takšnih 44, v prejšnjih letih pa še manj. Od leta 1995 je pri nas manj kot 400 ljudi dobilo status begunca – če posameznik dokaže, da je preganjan, dobi dovoljenje za bivanje za nedoločen čas – ali subsidiarne zaščite, ko zaradi razmer v domovini dobi dovoljenje za bivanje za določen čas. Nikomur med njimi ga doslej niso odvzeli.

Primer dveh mladih Afganistancev je tudi v praksi pokazal, da storitev kaznivega dejanja – konkretno vodenje mreže za tihotapljenje ljudi in sodelovanje v njej – ne vpliva na izgubo pravic. Julija 2012 sta bila namreč tedaj 19-letna A. V. R. in R. H., s statusom begunca v Sloveniji, obsojena zaradi tihotapljenja ljudi čez slovensko ozemlje. Policija je njima in njunima dvema sodelavcema (en je bil tujec z dovoljenjem za bivanje, drugi pa Ljubljančan) dokazala, da so od februarja 2011 do januarja 2012 poskušali ilegalno pretihotapiti čez slovensko ozemlje 37 ljudi, ki niso izpolnjevali pogojev za vstop v EU, večinoma iz Afganistana in Irana. Kot smo poročali, je organizirana skupina, ki jo je vodil A. V. R., prebežnike, med njimi sta bili tudi dve šestčlanski družini z majhnimi otroki, prevzemala na Hrvaškem, od tam so jih po gozdnih poteh vodili do Slovenije in čez nekaj dni vozili v Italijo in Avstrijo, zaračunavali pa so od 400 do 1200 evrov za osebo.

Policija je skupini prišla na sled in jih s prikritimi preiskovalnimi metodami tudi razkrinkala. Kaznivo dejanje, pri A. V. R. je šlo za kontinuirano, pri R. H. pa za enkratno, so vsi priznali, zato jim je sodnica izrekla pogojno kazen. Če v preizkusni dobi ne bodo ponovili dejanja, jim ne bo treba niti plačati kazni niti iti za zapahe.

Oba obsojena sta se v tistem času v Ljubljani šolala, en na srednji, drugi še v osnovni šoli, prejemala denarno socialno pomoč, najemnino za stanovanje jima je plačevalo ministrstvo za notranje zadeve, ki zaradi varstva osebnih podatkov zadeve ni komentiralo.

Tudi podpora ostane

Država s tem, ko posameznikom, ki so iz domovine zbežali pred preganjanjem, odobri mednarodno zaščito po ženevski konvenciji, priznava tudi pravice: do prebivanja, nastanitve v integracijski hiši ali denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, zdravstvenega in socialnega varstva, izobraževanja, zaposlitve in dela ter pomoči pri integraciji. Tistim, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje ali jim to ni zagotovljeno kako drugače, nadomestilo za zasebno nastanitev (260 evrov za posameznika, 468 za štiričlansko družino) pripada tri leta; študentom, dijakom in mladoletnikom brez spremstva pa za čas rednega šolanja, vendar največ do 26. leta. Odgovora na vprašanje, ali denar, pridobljen s kriminalno dejavnostjo, tudi pomeni, da je »preživljanje zagotovljeno kako drugače« tedaj nismo dobili.